ENDIVIJA - Naša žena, letnik 1998, številka 9

Poleti, jeseni in pozimi je endivija zelo cenjena solatnica, ki jo pripravljamo na različne načine. Lahko jo imamo vse leto na mizi, če jo pridelujemo tudi v plastenjakih in večkrat sejemo.

Endivija izvira iz Sredozemlja in južne Azije. Ze stari Egipčani, Grki in Rimljani so endivijo uporabljali kot zelenjadnico. V srednjem veku so jo že začeli beliti - zavezovali so liste, da so notranji postali sočnejši in krhki. Iz Sredozemlja se je pridelovanje endivije širilo v Francijo, Nemčijo, na Nizozemsko. Zdaj je endivija v zahodni Evropi izredno pomembna zelenjadnica, ki je na razpolago vse leto. Največ endivije pa pridelujejo Italijani, Francozi, Španci in Nizozemci.

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

Endivijo prištevamo med vrtnine, ki so zelo primerne za shujševalne diete, saj vsebuje 10 do 17 kcal ali 43 do 72 kJ. Vsebuje še 94% vode, precej surovih beIjakovin, manj surovih maščob, zelo malo ogljikovih hidratov, a veliko balastnih snovi. Največ ima kalija, enake količine kalcija in fosforja, manj pa magnezija in žvepla. Med vitamini je v njej največ vitamina C, zelo veliko tudi karotena ali provitamina A, precej tudi vitaminov iz skupine B. Predvsem izredno intenzivno zelene sorte vsebujejo veliko grenčice intibina, ki endivijo malo pogreni. Intibin znižuje količino sladkorja v krvi, pospešuje presnovo in prebavo, zato ga priporočajo sladkornim bolnikom, za pospeševanje apetita in pri kroničnem zaprtju. Osvežujoč okus dajejo endiviji tudi organske kisline, največ je jabolčne, še enkrat manj pa citronske.

Endivija vsebuje tudi inulin, sladkor, ki je zelo primeren za sladkorne bolnike, ker zmanjšuje količino drugih sladkorjev v krvi. Tudi zato endivijo zelo priporočajo sladkornim bolnikom, jedo naj jo bolni na žolču, ker pospešuje njegovo izločanje. Spodbuja tudi delovanje jeter, pomaga pri zlatenici in oboleli vranici. Cisti kri in spodbuja delovanje krvnega obtoka, zato ugodno deluje na izločanje strupenih snovi iz telesa. Ker odvaja seč in odvečne sluzi spodbuja delovanje ledvic in ugodno deluje pri vodenici.

S sokom endivije lahko čistimo kožo, masiramo lasišče, pomešan z vinskim kisom in rožnim oljem pa je primeren obkladek pri glavobolu in migreni. Sok iz cvetov endivije je dobro zdravilo za oči, v obliki obkladkov.

Iz soka in sladkorja skuhamo sirup, ki je odlično odvajalo ni za otroke. Ker endivija poživlja organzem in spodbuja delovanje želodca, ledvic, jeter, jo priporočajo slabotnim, prebolevnikom ali starejšim, ki jim pomaga pri različnih boleznih.

Pridelovanje

Endivija dobro uspeva v vlažnem in toplem podnebju, v suhem vremenu pa samo, če jo zalivamo. Seme kali pri minimalni temperaturi 2 do 3°C, pri temperaturi nad 25°C je vznik slabši, zato moramo posejati več semena. Najbolje uspeva pri temperaturah 16 do 18°C, ko je oblačno, pri 20 do 23°C v sončnem vremenu in pri nočnih temperaturah do 9°C. Endivija preneha rasti pri temperaturah 2°C in maksimalnih 30°C. Za kakovostno rozeto potrebuje ves čas enakomerno oskrbo z vodo, drugače se razvija zelo počasi.

V kratkem dnevu oblikuje rozeto, zato pri zgodnji setvi ali pri pozni tvori veliko listov. V dolgem dnevu, če jo sejemo spomladi, gre v cvet, potem ko je že oblikovala manjšo rozeto. Endivija dobro uspeva na srednje težkih, globoko obdelanih tleh, ki dobro zadržujejo vlago. Endivija lahko razvije nekaj zelo globokih korenin, tudi do 160 cm, zato morajo biti tla dobro obdelana. Večina korenin se razvije do 30 cm globoko, zato moramo tla dobro oskrbovati, še bolje pa je, če jih, preden endivijo presadimo, pokrijemo s črno polietilensko folijo.

Endivija je občutljiva za zelo kisla ali zelo alkalna tla, zato dobro uspeva pri reakciji tal pH 6,5 do 7,5. Pridelujemo jo za vrtninami, ki smo jih do junija ali julija pobrali, to so predvsem zgodnji krompir, zgodnje zelje, cvetača, grah, čebula, česen. Endivijo ne gnojimo s hlevskim gnojem, ampak samo z mineralnimi gnojili. Rastline so veliko bolj odporne proti nizkim temperaturam in jih lahko imamo tudi v tunelih na tistem mestu, kamor smo jih presadili v avgustu, če jih dobro gnojimo s kalijevimi gnojili.

Endivija je vrtnina, ki ima zelo kratko dobo rasti, poleti zrase v 70 do 90 dneh, jeseni v 120 dneh.

Čas setve lahko dobro načrtujemo. Sejemo jo zgodaj spomladi, že marca, da imamo pridelek v maju. Pri setvi konec maja pobiramo rozete poleti, pri setvi v juniju in juliju pa režemo rozete v septembru, oktobru in novembru. Iz poznih julijskih setev lahko endivijo prezimujemo v tunelu.

Endivijo običajno pridelujemo ali z neposredno setvijo ali s presajanjem. Sadike pridelamo v 4 do 6 tednih, presadimo pa jih, ko imajo od 4 do 6 listov. Če so sadike višje kot 10 cm, je predvsem v juliju primerno, da jih prikrajšamo. Endivijo presajamo na razdaljo 30x20 do 35x30 cm. Najbolje je, da vzgojimo sadike v lončkih na paleti ali v lončkih v stiroporni plošči. Zadostujejo 2 cm veliki lončki. Preden sadike presadimo, dobro zalijemo, da jih laže potegnemo iz lončka. Če je zemlja suha, jo moramo temeljito zaliti, preden posadimo rastline.

Neposredno sejemo endivijo 1 do 2 cm globoko, na medvrstno razdaljo 30 do 35 cm, v vrsti pa seme od semena na 1 cm. Iz tako goste setve se do redčenja razvije veliko sadik, ki jih tudi presajamo. Prikrajšamo jim tudi korenine, v suhem vremenu ali če so rastline predolge, pa tudi liste. Če ne nameravamo iz neposredne setve pridelati tudi sadik, je bolj primerna setev na večjo razdaljo v vrsti, najmanj na 5 do 10 cm, potem pa jo preredčimo na razdaljo najmanj 25 cm v vrsti.

Med rastjo endivijo zalivamo, 2-krat do 3-krat in sicer porabimo 201 vode na kvadratni meter. Redno jo tudi okopavamo in plevemo, če je nismo sadili na zemljo pokrito s črno folijo ali s folijo, ki je na zunanji strani bela in na notranji črna. Na tej foliji ne raste plevel, rastline pa se razvijajo zelo dobro, odpade pletje in okopavanje. Plevel lahko zraste samo po potkah med pasovi folije ali ob luknjicah, vendar je pletja izredno malo. Endivijo lahko presajamo tudi na pokrito površino, kjer smo spomladi gojili solato, korenino izpulimo in v luknjici zemljo prerahljamo. Če endiviji primanjkuje kalcija, se lahko na robovih listov pojavi rjavenje, ki je fiziološka bolezen. Povzroča jo premajhno sprejemanje kalcija in prevelika koncentracija soli v zemlji. Stari listi predozorele endivije začno rumeneti, vzrok je pomanjkanje magnezija v listih. Tudi viroze povzročajo rumenenje listov.

Liste endivije poškoduje črna listna pegavost, ki se pogosteje pojavlja na slabi zemlji, kjer rastline počasi rastejo, če ne upoštevamo kolobarja in endivijo več let zapored gojimo na isti površini. Najprej obolijo zunanji listi, pozneje pa še notranji. Bolezen se širi s semenom, zadržuje pa se tudi v zemlji. Če obolijo majhne rastlinice, ko imajo le nekaj 1 listov, je mogoče uporabiti dithane. Že doraslih rastlin pa ne smemo škropit temveč porežemo vse rastline, neuporabne dele vržemo v smeti, ne smem pa jih pustiti na vrtu, ker predstavljaj vir okužb za prihodnje leto.

Če hočemo rezati obeljene glave, jih belimo na različne načine. Septembra jih pokrijemo s slamo, lepenko ali listjem povežemo skupaj z rafijo. Povežemo toliko rastlin, kolikor jih sproti potrebejemo; ker obeljene rastline niso primerne za nadaljnjo rast na gredi, začno gniti. Beliti začnemo 10 do 20 dni, preden jih nameravamo porezati. Rastline morajo biti popolnoma razvite, ker po beljenju ne rastejo več. Če belimo potem, ko se zunanje temperature znižajo, postavimo nad gredo tunel in ga 1 krijemo s črno folijo. Pod njo se rastline obelijo že v 12 dneh.

Prezimljenje endivije v tunelih in plastenjakih

V osrednji Sloveniji lahko presajamo endivijo med 15. in 25. avgustom, na Primorskem pa do 15. septembra, vcndar zelo dobro razvite sadike. Če jc v začetku septembra hladno, že takrat postavimo tunel, ki ga pokrijemo s prozrno polietilensko folijo. V sončnem vremenu že v septembru dobro zračimo drugače se razvijejo pretegnjene rastline, ki niso primerne za prezimljenje.Če je septembra lepo vreme, potem se na prostem endivija dobro razvija. Tunel postavljamo šele v oktobru ali celo nastopu prve slane. Če začnemo pokrivati rastline, s tem uravnavamo njihovo rast, odvisno od vremena in kako razvite so.

Osnovni pogoj za uspešno prezimlenje endivije je pokrivanje na tistem mestu, kamor smo jih presadili v avgustu. Rastline se morajo dobro razvijati, morajo biti zdrave, brez vsakršnih poškodb, ki jih povzroča črna listna pegavost. Le take in dobro razvite rastline so primerne za prezimljenje v tunelih, ne pa prezrele.

Tudi populjena in zložena v tunel kmalu pozebe, ker ni vraščena v zemljo in ne začne ob morebitnih otoplitvah vegetirati.

V tunelih prenese dobro razvita endivija tudi temperaturo do -20°C, in ostane uporabna do januarja. Če zima ni huda in so temperature v novembru in decembru razmeroma visoke, potem se endivija ohrani v tunelih tudi do konca januarja. V hudem mrazu pa se pojavljajo poškodbe na notranjih, bolj nežnih listih. Za takšno prezimljenje je primerna samo sorta Eskariol zelena, ki dobro prenaša nizke zimske temperature. Endivija se bo še bolje obdržala, če bomo ob nastopu hujšega mraza v novembru, nad prvi tunel postavili še drugega, ki je vsaj 10 do 15 cm višji. Plast zraka deluje kot toplotni izolator in omogoča manjše poškodbe tudi ob hujšem mrazu, zato je endivija tudi dlje uporabna. Lahko pa tudi nad tunele postavimo plastenjak, ali endivijo že septembra presadimo v plastenjak. Če ga ne ogrevamo, potem je prav, da vanj postavimo nad grede še dodatno nizke tunele. Tako bo endivija iz plastenjaka še nekajkrat dlje obogatila naš jedilnik.

Sorte

Po obliki in narezanosti listne ploskve delimo endivijo v dve varieteti:

- kodrolistna endivija ali kodrovka, mahovka, ki ima listno ploskev zelo nakodrano, drobno narezano;

- širokolistna endivija ali tip batavia, ki ima celo listno ploskev, robove bolj ali manj valovite in mehurjaste.

V naši sortni listi sta dve sorti kodrolistne endivije, to sta Pankalijerka ali Pancarliere ali Grosse Pancaliere in Rufecova ali De Ruffec. Sorta Pankalijerka je srednje zgodnja, svetlo zelena, je skledaste rasti, ima nakodrane in srednje narezane liste, velik del rozete je obeljen. Sorta je primerna samo za jesensko pridelovanje.

Sorta Rufekova je bolj na drobno narezana, zelena, rozeta je manj obeljena, je manj čvrsta in tudi srednje zgodnja ter srednje velika. Med sortami širokolistne endivije ali tip batavia so tri sorte, ki jih gojimo že več kot 50 let. To so Eskariol zelena, Eskariol rumena in Dečkova glavica. Eskariol zeleno in rumeno so gojili podobno kot kodrolistno endivijo Pankalijerko že v prejšnjem stoletju v Franciji. Med seboj se razlikujeta predvsem po barvi listov. Eskariol rumena je primerna predvsem za zgodnejše setve in poletno pridelovanje, za beljenje, ker se osrednji del sam malo obeli. Ni primerna za skladiščenje. Rozeto ima srednje veliko, skledasto, zunanji listi so položni, srčni pa zavihani navzgor. Listni rob je grobo nazobčan, na konceh mehurjast. Sorta Eskariol zelena je pozna sorta, primerna za prezimljenje v tunelih, ker je zelo odporna proti nizkim temperaturam. Ima srednje veliko rozeto, skledasto, s položnimi podolgovatimi srednje velikimi listi. Listi so proti koncu zaobljeni, listni rob je valovit in nekoliko nazobčan. Pred uporabo v jeseni jo belimo.

Sorta Dečja glava je srednje zgodnja, primerna za pridelovanje poleti in za jesensko uporabo. Rastline se slabše obdržijo v tunelu kot sorte Eskariol zelena. Rozeta je zelo zgoščena, polkrožna, z ovalnimi, pokončno širokimi listi, brez listnih pecljev. Široka listna ploskev je rahlo mehurjasta, celoroba, zunanji listi so rumenozeleni, notrnaji pa zlasti ko dozoreva, rumenobeli.

Sorta Dalmatinska kopica je primerna za prezimljenje v toplejših krajih. Razvije zeleno rozeto, ki ima dobro obeljeno sredino.

Leta 1996 smo v sortno listo vpisali sorte Bossa, Eros in Neos, ki so primerne za spomladansko in jesensko pobiranje. So razmeroma bujne, zato jih presajamo na večje razdalje, od 40 do 50 x 35 do 40 cm.

Sorti Eminence in Nuance sta primerni za pridelovanje v rastlinjakih in na prostem. Sorto Eminence sejemo vse leto, od pomladi do jeseni, na prosto in v zaščitene prostore. Ima srednje dolge široke liste, z osrčjem, ki je večidel rumeno obarvano. Sorta je odporna proti ožigu in ne gre v cvet, dokler se popolnoma ne razvije. Sorta Sardana ima svetlo zelene, široke liste in se hitro obeli. Primerna je za pridelovanje spomladi in poleti.

Sorta Perfect razvije zelo veliko rozeto, primerna je za pridelovanje jeseni in pozimi, ker zelo dobro prenaša nizke temperature. Izredno dobro se beli. Sorta Malan je primerna za pridelovanje v rastlinjakih in na prostem od pomladi do jeseni, oblikuje 40 do 45 cm velike rozete, zato jo presajamo na večje razdalje. Sorta se dobro beli, ima čvrsto osrčje rumeno zelene barve.

Sorta Maral razvije 45 do 50 cm velike rozete z rumenim osrčjem, je zelo izenačena, predvsem pa odporna proti nizkim temperaturam, zato jo na Primorskem lahko pridelujejo tudi pozimi, v osrednji Sloveniji pa jo gojimo v plastenjakih in tunelih.

Sorta Full Heart ima zelo široke liste, rahlo upognjene na notranjo stran, je primerna za setve od pomladi do jeseni. Osrčje se izredno lepo obeli. V sortni listi so tudi sorte Chiarda, Florentinska zelena, Growers Giant Tresan in Valdena. Te sorte so primerne predvsem za setev poleti in pobiranje v jeseni.

Ker je endivija zelo primerna za celoletno oskrbo kot tudi za jesensko in zimsko, jo sejemo v vsakem vrtu in pridelujemo vsaj v poletnem in jesenskem času, pozimi pa jo lahko pobiramo do januarja ob otoplitvah nad 5°C iz tunelov ali iz plastenjakov.

dr. Mihaela Černe,dipl. inž. agr.