PETERŠILJ - Naša žena, letnik 1996, številka 9

PeteršiljPeteršilj cenimo predvsem kot dodatek jedem, zlasti juham, prikuham, različnim omakam, nadevanim paprikam. Zelo pa izboljša okus tudi pečenemu mlademu krompirju, različnim solatam, namazom, jedem iz školjk, gob, riža in testenin. S kodrolistnim peteršiljem okrasimo narezke, različne mesne jedi in prikuhe. Svež peteršiljev sok pomešamo z drugimi zelenjavnimi sokovi, vendar naj v soku ne prevladuje peteršilj, ampak korenček. Dnevno popijemo samo eno skodelico čaja iz peteršiljevih listov

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

Sveži listi peteršilja so med vrtninami poleg paradižnikove paprike najpomembnejši vir vitamina C, v 100 g ga je kar 166 mg. Povečana vsebnost kalija zelo ugodno deluje na izločanje vode iz telesa. Pomembna je tudi količina karotina, železa in kalcija, kot tudi surovih beljakovin, ki jih je 0,2 do 0,9 g/100 g. V korenih je zelo veliko karotina, zato jih uporabljamo tako zamrznjene, sveže kot tudi posušene, predvsem kot dodatek k juham. V posušenem peteršilju je 22% beljakovin in 25,7% olj. Peteršilj vsebuje eterično olje, predvsem apiol, ki mu daje značilen vonj in okus. Iz semena, kjer ga je 3 do 7%, in listov pridobivajo eterično olje. V listih peteršilja je več vitamina B2, koreni pa vsebujejo večje količine vitamina B3. Peteršilj vsebuje vitamin B12, ki skupaj z železom pomaga obnavljati rdeča krvna telesca.

Svež peteršilj pospešuje tek, izločanje želodčnih sokov, pomirja krče in preprečuje nastanek plinov v črevesju. Ugodno vpliva na krvni obtok, zato ga priporočajo srčnim bolnikom, pri zdravljenju živcev, nervoze, slabokrvnosti, obolenjih prostate, vranice, motnjah v krvnem obtoku, pri kožnih, ženskih in prebavnih težavah. Izredno dobro vpliva na izločanje vode in razkrojnih produktov iz telesa, zato ga priporočajo pri obolenjih ledvic, mehurja, jeter, kamnih. Odganja vetrove, preprečuje vnetje v črevesju, pomaga pri vodenici, revmi, protinu, ekcemih, celulitu in zlatenici.

Peteršilj priporočajo tudi pri ublažitvi pikov žuželk, pri pegah na koži. Prevretek iz peteršiljevih listov je uporaben za masiranje lasišča, ker pospešuje rast las. S peteršiljevo vodo preganjamo uši. Če se doječim presuši mleko, si na prsi dajejo peteršiljeve liste. Prevelikih količin peteršilja pa ne uporabljamo pri močnem vnetju ledvic.

Pridelovanje

Podobno kot korenček tudi peteršilj najbolje uspeva v krajih z dolgo rastno dobo in milim podnebjem. Prija mu visoka zračna in talna vlaga. Izredno odporen je proti nizkim temperaturam. Vznikle rastline prenesejo brez poškodb temperature do -9°C. Listni peteršilj, ki prezimi na prostem, vzdrži nizke zimske temperature, korenasti pa običajno pozebe, zato ga shranimo v kleti ali v tunelu, pokritem s polietilensko folijo.

Seme kali že pri 2°C, vendar traja kalitev kar 40 dni, pri višjih temperaturah do 20°C vznikne v 20 dneh. Optimalna temperatura za razvoj je 16 do 19°C, pri višjih temperaturah in pomanjkanju vlage peteršilj zelo slabo uspeva, vsebuje pa več eteričnih olj, kot če raste pri zmernih temperaturah in obilici vlage.

Peteršilj je zelo občutljiv, če ima v tleh premalo vode. Zato ga sejemo čim bolj zgodaj, ko je v zemlji še dovolj vlage. Zelo slabo pa prenaša stoječo vodo, zato naj bo nivo podtalnice 1,5 m globoko.

Peteršilj dobro uspeva na osončenem delu vrta, vendar prenese tudi rahlo zasenčenje, a je tedaj v listih manj eteričnih olj, kot če raste pri dobri osvetlitvi.

Čeprav uspeva na različnih tipih tal, so najprimernejša peščeno ilovnata tla, izdatno založena s hranili, ki dobro zadržujejo vlago in so blago kisle reakcije. Že v jeseni gredo obdelamo do 30 cm globoko, spomladi pred setvijo pa površino samo prerahljamo.

Peteršilj dobro uspeva za vrtninami, ki so blle pognojene s hlevskim gnojem kapusnicami, plodovkami. Gnojenje s hlevskim gnojem slabo prenaša; koreni se v taki zemlji močno razvijejo. Če imamo listni peteršilj, potem gnojimo z dušikom tedaj, ko liste porežemo, korenasti peteršilj pa potrebuje več fosforja in kalija.

Peteršilj sejemo že zelo zgodaj, v začetku marca. Setve lahko ponavljamo do začetka julija. Pri zelo zgodnjih setvah je dobro, da postavimo tunel ali pa površino pokrijemo z naluknjano ali vlaknato folijo, npr. covertanom, lutrasilom, agrylom; vrteksom, da seme prej vznikne, rastline pa že prvo leto ne poženejo v cvet. Pozne setve lahko zaščitimo v tunelih ali pa s slamo, ki jo damo novembra neposredno na rastline in potem še pokrijemo z vlaknato folijo. Peteršilj iz zgodnjih setev porabimo poleti, iz poznih pa pozimi in zgodaj spomladi. Tako imamo lahko vse leto dovolj peteršilja.

Ker peteršilj kali izredno počasi, priporočajo, da semenu primešamo seme špinače, solate ali redkvice. Tako so vrste dobro vidne in lahko začnemo pleti, še preden peteršilj vznikne.

Med rastjo je potrebno predvsem korenasti peteršilj redčitl, da se koreni pravilno razvijejo; v vrsti naj bodo najmanj S cm narazen. Najmanj dvakrat ga oplevemo in ob suši tudi zalivamo; tako liste lahko pogosto režemo. Na istem posevku jih v enem letu porežemo najmanj trikrat, tako da z enega kvadratnega metra poberemo od 0, 3 do 1, 2 kg listov. Pri korenastem peteršilju pa poberemo od 1 do 2 kg korenov, ki jih shranimo v zasipnici ali v tunelu, pokritem s polietilensko folijo.

Če imamo dovolj velik plastenjak, potem lahko v lončkih vzgojimo sadike, ki jih presajamo v razdalji 20 cm med vrstami in 5 do 8 cm v vrsti. V 4 cm velike lončke damo po 3 do 4 semena, do vznika naj bodo temperature višje od 15°C, kasneje pa se razvijajo pri temperaturi nad 14°C, ko je potrebno ogrevanje in pod 20°C, ko moramo zračiti, drugače se razvijejo pretegnjene sadike. Pred presaditvijo je dobro sadike zaščititi pred napadom korenjeve muhe, ki napada tudi peteršilj.

PeteršiljMed rastjo se na peteršilju pojavlja muha, ki dela rove po korenini, zato se začne sušiti. Na korenini se pojavijo tudi koreninske uši, ki jih spoznamo po izredno slabem razvoju peteršilja, ko pa ga izpulimo, na njem opazimo sivo bele uši, ki sesajo koren. Zelo mlade posevke zalijemo s sredstvi za zatiranje škodljivcev, lahko pa tudi s koprivovo vodo, ki služi kot zaščitno sredstvo in kot gnojilo. Na koreninah peteršilja se lahko razvijajo tudi bela gniloba, pegavost korenin, uvelost korenin. Bolezni zatiramo s fungicidi, lahko pa tudi s čajem iz preslice, kopriv. Če med peteršilj posejemo solato ali za vrsto peteršilja posadimo eno vrsto čebule ali česna, se muha na peteršilju ne bo pojavila, tako mešana setev preprečuje, da bi se na čebuli razvila čebulna in na korenih peteršilja korenčkova muha. Če se na listih pojavijo listne uši, spoznamo to po zvijanju listov, na spodnji strani pa so uši. Tudi na listih se lahko pojavita listna pegavost in plesen. Zatiramo ju tako, da peteršilj škropimo s koprivovo vodo ali čajem iz preslice. Sveže liste peteršilja pa bomo lahko trgali tudi pozimi, če bomo korene posadili v zabojčke ali v lončke in jih postavili na okensko polico. V lončke posadimo tudi drobnjak, timijan in druge dišavnice, da imamo vedno sveže liste. Peteršilj v lončkih zalivamo le zmerno, da se v premokri zemlji ne razvije gniloba, ki povzroči propadanje korenov. Peteršilj pri temperaturi do 8°C razmeroma počasi poganja, pri višji temperaturi in ob pomanjkanju svetlobe pa zraste svetlo zelen pretegnjen list.

Večje količine listov, ki jih porežemo v septembru, pa lahko tudi zamrznemo, in sicer samega, ali pa pripravimo vrečke, v katere damo različno jušno zelenjavo. Če imamo rastlinjak ali plastenjak, ki ga pozimi ogrevamo, posejemo tudi peteršilj, in sicer v začetku septembra. Razvil se bo do konca decembra. Lahko pa v plastenjak konec septembra presadimo peteršilj, ki smo ga vzgojili v prstenih ali tudi v plastičnih lončkih. Sadike presajamo v razdalji 20 x 20 cm. V plastenjaku vzdržujemo temperaturo med 12 do 20°C. Pri temperaturi pod 12°C peteršilj slabo raste, pri temperaturi nad 20°C pa so rastline pretegnjene. Peteršilj iz plastenjaka pobiramo vse leto.

Vrste in sorte

Peteršilj izvira iz Sredozemlja, kjer še zdaj rastejo divje samonikle rastline. Iz južne Evrope se je gojenje peteršilja tako razširilo, da ga zdaj gojijo na vseh celinah.

Razširjena sta oba, listni in korenasti peteršilj. Prvi ima ravne ali nakodrane liste, to je kodrolistni peteršilj. Korenasti peteršilj pa ima močneje odebeljen koren, ki je običajno bel.

Med listnim peteršiljem je zelo razširjen domači listnik, ki razvije razvejeno tanjšo korenino in veliko listov. Listni peteršilj je opisal konec prejšnjega stoletja že Vilmorin v Franciji. Pri listnem peteršilju opisuje tudi sorto napolitanski, ki so jo gojili predvsem v okolici Neaplja. Ta peteršilj je imel tako velike liste kot belušna zelena in so jih tudi belili na podoben način kot zeleno. Sadike so posadili v jarke in jih postopoma prekrivali, da so vzgojili dolge obeljene listne peclje, ki so jih uporabljali kot peclje zelene. Tak način pridelovanja pa se v Franciji ni razširil.

Kodrolistni peteršilj ima močno nakodrane liste, ki so predvsem primerni za okrasitev jedi. Tudi kodrolistni peteršilj so v Franciji gojili konec prejšnjega stoletja. Poznali so sorto, ki je naredila višje liste in izredno majhne liste, oboji so bili nakodrani.

Konec prejšnjega stoletja so gojili tudi zelo drobno narezan peteršilj, ki je imel ravne liste, vendar je bila sorta izredno lepega videza, tako da so ga uporabljali za okraševanje jedi. Pri korenastem peteršilju pa gojimo dve sorti. To sta berlinski srednje dolgi, ki so ga v prejšnjem stoletju imenovali zgodnji hamburški, koren je bil do 12 cm dolg in do 5 cm širok, bele barve in je imel enake liste kot listni peteršilj. Poznali so tudi peteršilj pozni hamburški, ki je zelo podoben sorti, kakršno pridelujemo še zdaj, to je bardoviški. Le-ta ima daljši, a tanjši koren kot sorta berlinski.

Sorti berlinski in bardoviški sta primerni za shranjevanje korenov, podobno kot shranjujemo korenček. Obe sorti pa lahko tudi sušimo in dodajamo različnim jedem.

Čeprav peteršilj razmeroma manj gojimo, je prav, da ga pridelujemo v vsakem vrtu, ker je odlična začimba, pomaga pa nam tudi ohranjati zdravje.

dr. Mihaela Černe, dipl. inž. agr.