MELONE IN LUBENICE - Naša žena, letnik 1996, številka 6

Melona je cenjena vrtnina predvsem v poletnem času, ko iz nje pripravljamo osvežilne jedi npr. v sadni kupi; za boljši okus ji dodamo limonin sok, muškatni orešek, vaniljo, ingver. Poleg melone pijemo polsuho vino. Iz melone pripravimo tudi sirup in marmelado.

V poletni vročini nas zelo odžeja ohlajena lubenica, ki ji običajno ne dodajamo ničesar. Lahko pa jo pripravimo tudi v sadni solati. V Italiji priporočajo, da lubenico ohranimo dalj časa, če jo takoj, čim jo odrežemo, obvijemo z mavčnim ovojem. Odstranimo ga, tik preden lubenico uporabimo - lahko šele čez pol leta in plod bo še vedno svež, kot takrat, ko smo ga odtrgali. Lubenica mora biti ob tehnološki zrelosti čvrsta in ko po njej potrkamo, mora zveneti ali doneti. Zrela melona pa mora biti ob peclju prožna, po preostali površini pa čvrsta. Mehka melona je poškodovana ali gnila.

Pomen melon in lubenic v prehrani

Energijska vrednost melon (30 do 47 kcal ali 126 do 197 kJ) je večja kot lubenic (22 do 31 kcal ali 92 do 130 kJ). Melone vsebujejo od 87 do 94 odstotkov vode, lubenice pa 92 do 93 odstotkov. V melonah je nekoliko več surovih beljakovin in manj surovih maščob kot v lubenicah. Lubenice pa vsebujejo še enkrat več sladkorja kot melone (2 do 6 odstotkov). Melona ima še enkrat več kalija (170 mg/100 g), enake količine kalcija, magnezija in več železa, fosforja in žvepla kot lubenica. V meloni je še enkrat več karotena, to je provitamina A, enake količine vitaminov iz skupine B in samo nekoliko več vitamina C (13 do 37 mg/100 g) kot v lubenici. Melone vsebujejo tudi več aminokislin, citronske kisline in encimov kot lubenice.

Melone in lubenice delujejo podobno kot buče - pospešujejo izločanje vode iz telesa. Melone priporočajo ljudem, ki so oboleli na jetrih, ledvičnih kamnih, prostati; pri tej težavi jemo sveže melone na tešče. Melone dobro vplivajo na počutje pri revmi, slabokrvnosti, prebavnih motnjah in predvem zaprtju, kjer priporočajo včasih jesti ves dan samo svežo melono.

Sladkorni bolniki in ljudje, ki v želodcu nimajo dovolj pepsina ali imajo vneta prebavila, melon in lubenic ne smejo jesti. Melone in lubenice so, podobno kot kumare in buče, zelo primerne za čiščenje kože, če imamo gube, akne, mozolje in ekceme. Narezane rezine polagamo na obraz in ko se njihov sok posuši, ponovno odrežemo tanke rezine in jih spet položimo. To ponavljamo najmanj 20 minut in nato obraz speremo s prekuhano mlačno vodo. Če imamo suho kožo, pripravimo oblogo iz enakih delov melon, mleka in mineralne ali destilirane vode. Rdečo in suho kožo obložimo z zmečkano melono in to po 30 minutah speremo z mlačno vodo. Obloga iz melone in lubenice pomaga tudi pri opeklinah, oteklinah, obtolčeni in rdeči koži, kjer obliž pustimo učinkovati dlje časa.

Iz semen melone pripravljamo čaj, ki nas pomirja.

Izvor

Melona in lubenica izvirata iz Afrike, kjer še rasteta kot divji rastlini. V egipčanskih grobovih so našli slike melon in lubenic iz obdobja 4000 let pr. n. š. Iz Afrike se je gojenje melon razširilo v Malo Azijo, predvsem v Perzijo in nato še v Indijo. Da melona izvira iz Afrike, priča tudi dejstvo, da besede melona ni v sanskrtu. Tamili pa so že v starih časih poznali melono. Sekundarni center izvora melone sta Kitajska in južna Rusija. Iz Indije so prinesli melono, ki ima pomembno lastnost - odporna je proti pepelasti plesni. Iz Grčije in starega Rima se je gojenje melon razširilo v Sredozemlje, v 15. stoletju tudi v Španijo. Na drugem popotovanju po Atlantiku je Kolumb prenesel seme tudi v Ameriko, kjer so melone gojili tudi Indijanci v svojih vrtovih. Konec prejšnjega stoletja so poznali že 30 različnih sort z zelenim in rumenim mesom. Melona je postala zelo priljubljen sadež povsod po Ameriki. Sredi tega stoletja so v rastlinjakih na Nizozemskem pridelovali melone na 200 hektarih.

Tudi lubenica izvira iz Afrike, kar pričajo raziskave Livingstona, ko je po močnejšem deževju v puščavi Kalahari našel divje lubenice. Lubenice so bile za tamkajšnje prebivalce pomemben vir vode in hrane. Iz Afrike se je gojenje lubenic razširilo v Indijo in Kitajsko, nato pa še v 10. stoletju v vzhodno Rusijo. Okoli leta 1600 so poznali lubenice že v Angliji. V istem stoletju so afriški sužnji zanesli seme lubenic v Ameriko.

Pridelovanje

Ker melone in lubenice spadajo v isto družino kot kumare, potrebujejo za uspevanje še višje temperature in močnejšo osvetlitev. Seme kali pri temperaturi nad 12 °C, za normalno rast pa so potrebne temperature med 25 do 30°C. Nočne temperature ne smejo biti nižje kot 18°C, optimalna temperatura tal je 25°C. Za uspešno opraševanje morajo biti temperature zraka med 20 do 30°C, relativna vlaga zraka pa 40- do 60-odstotna. Če temperature v času dozorevanja zelo nihajo, začno plodovi pokati. Čeprav melone bolje prenašajo sušo kot kumare, namakanje v času ras dobro vpliva na količino pridelka. Melone pa zelo slabo prenašajo stoječo vodo, zato jih gojimo na dvignjenih gredicah.

Za uspešno gojenje lubenic morajo biti povprečne dnevne temperature 4 mesece nad 20 C. Za kalitev so primerne temperature 14 do 16°C , za uspešno rast pa med 25 in 30°C. Ker so korenine lubenice sposobne črpati vodo iz globljih plasti, suša na dobro propustni zemlji, ki ima visoko podtalnico, ne povzroča zastoja v razvoju. V krajih kjer je vreme pogosto oblačno in deževno, lubenice slabo rodijo, plodovi imajo debelo skorjo in zelo malo sladkorja.

V toplih krajih lubenice sejemo neposredno na njivo, v hladnih pa presajamo predhodno vzgojene sadike.

Da bodo lubenice bolje uspevale, lahko pri setvi v kupčke za vsak kupček izkopljemo jamico in vanjo damo dobro preperel hlevski gnoj, ki ga pokrijemo s 15 do 20 cm visoko plastjo zemlje. V vsako jamico položimo 4 do 6 semen, 4 do 5 cm globoko. Pozneje pustimo v kupčku samo dve do tri najbolj razvite rastline. Če so pogoji za vznik optimalni, potem seme nakalimo tako, da ga 4 do 5 ur namakamo v topli vodi in kasneje za 2 dni postavimo v prostor s temperaturo 25 do 30°C.

Pri pridelovanju na prostem je zelo koristno, da takoj po setvi ali presaditvi postavimo tunel, ki ga pokrijemo s polietilensko folijo. Tako lahko lubenice sejemo ali presajamo že konec aprila ali v začetku maja. V tunelih gojimo rastline do konca junija, kar močno pospeši začetni razvoj.

Pri pridelovanju v rastlinjakih ali plastenjakih so pridelki precej večji, gojimo pa vreže ob opori in posamezne plodove privezujemo nanjo, da se vreže ne poškodujejo. V rastlinjakih melone in lubenice presajamo. Sadike gojimo v lončkih premera 10 do 15 cm, presadimo jih, ko se razvije 4 do 5 listov. Za vzgojo sadik potrebujemo 2 do 3 tedne dlje kot za vzgojo sadik kumar, ki jih vzgojimo v 15 dneh. Sadike presajamo plitvo, tako da je koreninski vrat nad zemljo, kar ovira širjenje glivičnih bolezni, ki izvirajo iz zemlje.

Če melone gojimo v plastenjakih, jih moramo pincirati, ker se plodovi razvijejo samo na stranskih vrežah. Glavni poganjek odrežemo nad 4. do 5. listom, stranskega pa, ko doseže višino 2 m. Na rastlini pustimo, da se razvije od 4 do 6 plodov, stranske poganjke pa sproti odstranjujemo.

Pri pridelovanju melon in lubenic je zelo pomembno določiti pravi čas za pobiranje plodov. Če niso dovolj zreli, so slabega okusa, prezreli pa so moknati, postanejo mehki in začno tudi gniti. Zreli plodovi spremenijo barvo, vendar so čvrsti in prijetno dišijo. Če jih pravočasno ne odtrgamo, prezorijo in kakovost se jim poslabša. Čas tehnološke zrelosti je močno odvisen od izbrane sorte.

Plodove pobiramo tako, da jih z nožem odrežemo pri peclju. Ker dozorevajo postopoma, moramo od julija do septembra najmanj vsak teden dvakrat pregledati posevek, da poberemo plodove v času tehnološke zrelosti. Melone so občutljive za pritisk, zato moramo z njimi previdno ravnati, najbolje je, da jih pobiramo v košaro, ki smo jo obložili s slamo. Če jih takoj ne pojemo, jih lahko eden do dva tedna hranimo pri temperaturi 6 do 9°C. Če jih damo v prostor z nižjo temperaturo, to je 1 do 2°C, potem plodovi ne pozorijo in tudi nimajo polnega okusa ter arome, ko jih prenesemo na sobno temperaturo.

Sorte

Pridelujemo navadne sorte ali hibride, ki dajejo več pridelka in plodovi prej dozorevajo.

Sorte melone delimo na več podvrst, z gladkim in mrežastim plodom. Sorta ananas ima plod s fino, drobno mrežo, je težka 1 do 1,5 kg z bledo zelenkastim, debelim in sočnim mesom, ima manj semena, je srednje rana in če je vreme ugodno, jo pobiramo 70 do 75 dni po vzniku.

Sorta medena rosa razvije močno razvejeno vrežo, z velikimi listi. Plod je podolgast, težak 2 do 3 kg, površina je gladka ali rahlo mrežasta, bele barve. Meso je zelenkasto, sočno in aromatično, sladko in prijetnega okusa, semena ima precej. Plodove pobiramo 105 do 110 dni po vzniku.

Že konec prejšnjega stoletja so v Franciji gojili več kot 30 sort mrežastih, 25 z gladko površino z rdečim, belim ali zelenim mesom in 15 sort z rahlo nagubano ali valovito površino.

Sorte lubenice imajo gladko ali marmorirano površino.

Sorta vukovarska ima temno olivno zelene plodove, z meridijalnimi brazdicami, težki so 6 do 8 kg, z intenzivno rdečim mesom, prijetnega okusa in s številnimi črnimi semeni.

Sorta marmorna ima 4 do 6 kg težke plodove, površina je temno zelena, marmorirana, meso je rožnato, sočno, zrnate strukture, s 6- do 10-odstotno količino sladkorja; semena ima malo. Sorta je zgodna, od vznika do dozorevanja plodov potrebuje 75 dni.

Sorta charlestone gray potrebuje od vznika do pobiranja 90 do 95 dni, plodovi so podolgasti, sivo zelene barve, težki od 8 do 15 kg, meso je rdeče in zelo sladko.

Pozna sorta crimson sweet ima temno zelene, progaste, 7 do 11 kg težke plodove, meso je temno rdeče in zelo sladko, z drobnim semenjem.

Hibrid rosa F1 ima 4 do 5 kg težke, široko ovalne plodove s temno zeleno povrhnjico, rdečim mesom zrnate strukture in je zelo sladko.

V Ameriki so vzgojili hibride lubenice, ki nimajo semena in so nastale s križanjem sort, ki imajo prav malo semena. Seme teh hibridov pa je 10 krat dražje kot seme navadnih hibridov.

dr. Mihaela Čeme, dipl. inž. agr.