PROSO - Naša žena, letnik 1998, številka 5

Proso spada med najstarejša kultivirana žita. Domovina prosa je srednja Azija. Še vedno je proso pomembno krušno žito za prebivalce Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike. V rodu Panicum sta poleg navadnega prosa (Panicum miliaceum L.) še bar ali italijansko proso (Panicum italicum L.) in mohar ali mali bar (Panicum germanicum L.).

Navadno proso je razširjeno po celem svetu, posamezne sorte so se prilagodile hladnejšim podnebnim razmeram; v primerjavi s prosom sta bar in mohar občutjivejša za mraz in imata daljšo rastno dobo. Biserno proso (Pennisetum glaucum L.) je bolj podobno sirku in je najpomebnejše žito afriških nomadskih ljudstev, ki živijo v Etiopiji in Somaliji.

Žito preteklosti

Navadno proso in mohar sta med prvimi žiti, ki so ju v Evropi pridelovali za ljudsko prehrano. Arheološke najdbe pričajo, da so Kelti pridelovali proso že v tisočletju pr. n. š. V Evropi je bilo proso vse do sredine 20. stoletja kruh revežev, zdaj je žito preteklosti. Intenzivnejše in bolj specializirano poljedeljstvo, a tudi višji standard ljudi - vse to so vzroki, da so proso spodrinila druga žita. pšenica, ječmen, rž in koruza; kot prilogo k zelenjavnim in mesnim jedem sta ga v Evropi zamenjala krompir in riž. Največ njiv, posejanih s prosom je v Franciji, Italiji, na Madžarskem, v baltiških državah, na Poljskem in v Ukrajini, vendar so površine v primerjavi z nekdanjimi majhne.

Slovani so imeli proso za simbol rodnosti, zato prosene jedi niso manjkale na ženitovanjih in na drugih slavjih. Vsaj pet stoletij, od srednjega veka naprej, je bila prosena kaša vsakdanja jed slovenskih kmetov. Pri nas so še v začetku stoletja zavzemali proso, bar in mohar 16% vseh žitnih površin. Po drugi svetovni vojni so se površine zmanjšale, dokler nismo pridelovanja prosa povsem opustili.

Videz rastline

Proso ima šopaste korenine, ki črpajo hranila in vodo tudi iz globljih plasti tal. Mlada rastlina je podobna pravim žitom, le da so njeni listi širši in daljši. Proso ima razprostrto, nekoliko povešeno latasto socvetje s samoprašnimi cvetovi. Cveti julija in avgusta, zori avgusta in septembra. Sorodnika, prosa ,bar in mohar, imata klaske na kratkih vejicah; njuno socvetje, podobno klasu, natančneje imenujemo paklas. V primerjavi z barom, ki je dolg do 20 cm in v premeru širok 2 do 3 cm, ima mohar manjši, pokončen paklas, svaljkaste oblike. Neoluščeno proseno zrno je prekrito s čvrstimi, gladkimi, raznobarvnimi in bleščečimi plevami. V primerjavi z vsemi drugimi žiti, ki imajo zrna zavarovana z dvema ogrinjalnima plevama, je proseno zrno obdano s tremi plevami. Poznamo belo, rumeno, rdeče, sivo in črno proso. Oluščeno, brez plev, je svetlo rumeno do belo. Zrnje bara je drobnejše, rumeno, rdečkasto, medtem ko so mohorjeve pleve svetlo rumene barve in niso bleščeče. Po kakovosti in hranilnosti je proso podobno rižu. Proseno seme vsebuje okoli 11% beljakovin. Poleg mineralov: fosforja, kalija in magnezija vsebuje zrnje tudi kremenčevo kislino.

Proseni kruh - prosenjak

Slovenski baron in polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da kmetje pridelujejo proso za kašo in kruh. Nevzhajan kruh (prosenjak) je bil suh in drobljiv. Kot dober kruh je v tistih časih slovel ajdov kruh, ki so ga zamesili iz ajdove, prosene in ječmenove moke. Tudi današnji peki mešajo različne moke za peko posebnih vrst kruha; na primer: prosen kruh pečejo iz pšenične moke, ki ji dodajo le 15% prosene; dober in zdrav bo kruh iz polnozrnate pšenične, pirine in prosene moke v razmerju mok 3:1:1.

Prosena kaša - mati naša

Za prehrano uporabljamo oluščeno proso, ki ga imenujemo kaša. Le-ta je lahko prebavljiva in okusna jed. Kolikšen pomen je imela prosena kaša v preteklosti, zvemo od pisatelja, pesnika in kritika Frana Levstika (18311887) in pisatelja ter pesnika Josipa Stritarja (1836-1923).

V Otročjiih igrah v pesmicah Levstik opeva: "Mlečna kaša, mati naša in otročja sladka paša!"

V epigramu Naš apostol mlečna kaša se Levstik ponorčuje iz Stritarjevega hvaljenja mlečne kaše v leposlovni reviji Zvon. Stritar je večerjo v idealni Deveti deželi opisal takole: "Kaj je bilo v skledi? Mlečna kaša, prav zares mlečna kaša, 'otročja paša'. Dopovedati ne morem, kako dobro mi je to delo, kako z veseljem sem zajemal lepo rumenkasto kašo, ki se mi je tako prijazno smijala" (Zvon,1875, str. 75).

Jedi iz prosene kaše

Proseno kašo kuhamo v mleku ali vodi kot samostojno jed, za prilogo jo dodajamo k zelenjavnim ali mesnim jedem, za poobedek skuhamo kašo z drobno narezanim suhim sadjem ali spečemo iz zrn ali moke različne sladice.

Za pripravo mlečne kaše oplaknemo oluščeno proso z vročo vodo, ga stresemo v osoljeno mleko in kuhamo pol ure. Otroci imajo radi oslajeno kašo, še boljša je, če jo potresemo s čokolado. Za proseno enolončnico oluščeno proso namočimo v petkratni količni mrzle vode, da bodo zrna nabrekla in se hitreje skuhala, vitamini pa ohranili. Kaši primešamo sesekljano zelenjavo (peteršilj, zeleno, korenje, čebulo in por). Na koncu, ko je zelenjava v kaši že kuhana, juho osolimo in zamešamo veliko žlico sladke smetane.

Prepečeno proso pripravljajo poleg ovčetine in rib v najbolj popularni tuniški jedi, ki ji pravijo kuskus.

Proso je naravno zdravilo

Proso lahko kalimo; kot vse žitne kalčke tudi prosene dodajamo k solatam ali prilogam; primerni so za dietno prehrano pri najrazličnejših boleznih. Iz kalčkov lahko stisnemo klorofilni sok. V pivovarstvu je delno nakaljeno proso surovina za slad; iz prosa pridobivajo škrob in alkohol. Proso pospešuje potenje in odvajanje vode. Vsaj en tedenski obrok, v katerem je tudi proso, preprečuje razvoj gnilobnih bakterij, čisti črevesje in razstruplja telo.

Kaša in moka sta koristni za nego kože obraza in dekolteja. Prosena maska, obogatena z limoninim sokom ali z medom, odlično nadomesti drage kreme, vrne koži sijaj, prožnost in normalizira kislost kože. Kremenčeva kislina ugodno vpliva na rast las, obnavljanje kože in roževine. Občasno uživanje prosene kaše ali mlinsko-pekovskih izdelkov iz prosa nas bo rešilo težav zaradi razcepljenih lasnih konic in krhkih nohtov.

Lačni kokoši se o prosu sanja

Trenutno še največ prosa kupujemo za papige in kanarčke. V prodaji so čiste vrste in mešanice zrnja prosa, bara, moharja s semeni drugih poljščin. Papigam, ki uživajo pri kljuvanju zrnja iz paklasov, priskrbimo bar.

Sobne ptice, kokoši in drugo perjad hranimo z neoluščenim zrnjem, ki poleg škroba in beljakovin vsebuje veliko celuloze. Neoluščeno proso je odlična krma za prašiče.

Za prehrano goveda in drobnice uporabimo cele rastline. Zeleno gmoto pokosimo v voščeni zrelosti, posušimo jo za seno, siliramo ali posevek namenimo za pašo. Pokošeno proseno latje imajo radi konji. Proseno slamo ali prosenico pokrmimo ali uporabimo za nastilj.

Strniščni posevek

Nekdaj je bilo pri nas proso pomemben člen v poljedelskem kolobarju; najboljše prejšnje poljščine so okopavine in zrnate stročnice. Kali pri temperaturi nad 12°C. Sredi maja ga sejemo kot glavno poljščino. Zaradi boljše izrabe njive je gospodarnejša setev prosa po spravilu glavne poljščine; v istem letu dobimo še en pridelek. Strniščno proso sejemo za zgodnjim grahom ali za ozimnim ječmen0111, ki ju pospravimo zadnji teden junija. Čeprav ima proso kratko rastno dobo - 2 do 3 mesece - pri poznejši setvi ne dozori v celoti. Zgodnje sorte posejemo za zrnje, pozne za zeleno gmoto, lahko v mešanici s stročnicami. Proti visokim temperaturam 38°C in več je proso izredno odporno; list in steblo sta porasla z drobnimi in gostimi dlačicami. Temperature pod 0°C ga uničijo.

Na uspešnost pridelovanja prosa vplivajo: priprava tal, razkuženo seme in gostota setve. Vznikle rastline so občutljive od začetka rasti pa vse do oblikovanja stranskih poganjkov. Poskrbimo, da v obdobju počasne rasti mladih rastlin ne prerastejo hitro rastoči pleveli. Ko je proso dovolj gosto, prične samo prekrivati plevele. Najtrdovratnejši pleveli v posevku prosa so: muhvič, kostreba, pesjak, divji sirek in sudanska trava. Bolezni na prosu niso pogoste. Manjše posevke prosa zavarujemo pred pticami z mrežo. Zaradi neenakomernega zorenja in osipanja že zrelih zrn je težko določiti čas žetve, ponavadi je najprimernejši, ko je vrh lata v polni zrelosti, sredina pa proti koncu voščene zrelosti. Povprečen pridelek zrnja pri nas je bil okoli 1 t/ha. S sodobnim načinom setve in žetve je pridelek glavnega posevka zrnja 3 do 4 t/ha, strnisčni posevek da 2 do 3 t/ha.

Gospodarnost pridelovanja je odvisna od stroškov pridelave, pridelka in cene. Vlaganja pri pridelovanju zajemajo 1e stroške semena, setve, izjemoma varstva pred pleveli, pticami in stroške žetve. Mineralna gnojila dodajamo le tedaj, ko je proso glavni posevek; strniščni posevek praviloma le temeljno pognojimo, saj bo dobil dovolj hranil od zalog v tleh, še zlasti, če je bil prejšnji posevek stročnica.

Naše njive čakajo

Ker živimo v obdobju popularizacije zdrave in dietne prehrane, doživlja proso ponovno renesanso. Uvoženo zrnje in izdelki so na policah vseh večjih trgovin in v specializiranih trgovinah za zdravo prehrano. Vsaj za zadovoljitev domačih potreb po proseni kaši in moki je gospodarsko vabljivo in za razširitev kolobarja pomembno ponovno pridelovanje prosa na naših njivah. Ne pozabimo, da proso ni občutljivo za vrsto tal, odporno je proti suši in visoki temperaturi, ima kratko rastno dobo (okoli 100 dni); lahko nadomesti posevke, ki so propadli zaradi mraza ali kakšnega drugega vzroka in s podorano zeleno proseno gmoto lahko oskrbimo tla z organskimi snovmi. V slovenski sortni listi so vpisane sorte: Belo strniščno proso, Biserka, Kornberško proso in Rumenka.

viš. pred. mag. Darja Kocjan Ačko, dipl. inž. agr.