PAPRIKA - Naša žena, letnik 1997, številka 5

V prehrani je paprika pomembna, ker vsebuje veliko vitamina C, to je 4- do 6-krat več kot limona in pomaranča.

Papriko lahko kupujemo skozi celo leto, pozimi in spomladi jo pridelujejo v Španiji, južni Italiji, v ogrevanih plastenjakih in rastlinjakih pa tudi na Nizozemskem. Poleti dajo paprike velik pridelek zlasti v toplejših krajih Slovenije: na Primorskem, v Beli krajini, na Dolenjskem, Krškem polju, na Štajerskem in v Pomurju. V osrednji Sloveniji dobimo velike pridelke zlasti v letih, ko je toplo in vlažno, ali v sušnih toplih letih, če posevke zalivamo. V hladnih in vlažnih letih pa je pridelek tudi pri izredno skrbnem pridelovanju zelo skromen, samo po dve papriki na eni rastlini.

Čas pridelovanja lahko bistveno podaljšamo, če papriko pridelujemo v ogrevanih plastenjakih, zaprtih gredah ali v nizkih tunelih.

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

V papriki je od 40 do 400 mg/100 g vitamina C, odvisno od pogojev za pridelovanje kot tudi od sorte. Največ vitamina C je v paradižnikovi papriki, sorte rotund rumena. V fiziološko dozorelih plodovih je več vitamina C kot v tehnološko zrelih, to je dobro razvitih plodovih. Paprika vsebuje tudi vitamin P, ki ugodno deluje na prožnost krvnih žil skupaj z vitaminom C. V rdeči papriki je tudi rutin, ki vpliva na čvrstost kapilar. Paprika vsebuje tudi provitamin A, tako da s 3 do 4 g zmlete paprike pokrijemo dnevne potrebe po tem provitaminu. V zeleni papriki je 0,34 do 0,46 mg/100 g karotena. V rumeni papriki je barvilo karoten, v rdeči pa 0,1 do 0,36 lipofilnih karatenoidov. Pekoči papriki daje okus alkaloid kapsaicin 0,3 do 0,5%. Ta alkaloid zaznamo tudi pri razredčitvi v razmerju 1:1.000.000, največ ga je v povrhnjici plodnice in v delu, kjer je seme. Tudi ta alkaloid vpliva na širjenje kapilar. V ostri papriki je več energije in več mineralov kot v sladki papriki.

Paprika je primerna hrana pri umirjanju delovanja srca, izboljšuje prekrvitev, viskoznost krvi in preprečuje zamašitev krvnih žil. Pospešuje tudi izločanje seča, želodčne kisline, nadledvične žleze, sline v ustih, kar vse vpliva na izboljšanje prebave. Zato papriko priporočajo pri prebavnih motnjah, neješčnosti, pri revmatičnih obolenjih, pri ledvičnih kamnih. Ker vsebuje veliko vitaminov, jo priporočajo za preprečevanje prehladov, paradentoze, za izboljšanje vida. V različnih mazilih proti revmi so tudi snovi, ki jih vsebuje paprika. V Rusiji priporočajo pri zdravljenju revmatičnih težav obkladek iz paprike in sončnice. Prekrvitev povečamo z alkoholnim obkladkom iz paprike.

Ker sestavine v papriki pospešujejo rast las, jo uporabljajo skupaj s hmeljem za masiranje lasišča.

Paprike pa ne priporočajo bolnikom, ki imajo preveč želodčne kisline. Čezmerno uživanje pekoče paprike lahko povzroči preveč želodčne kisline, hujše okvare želodca in zaprtje.

V prehrani uporabljamo papriko kot začimbo, zlasti ostro in sladko mleto papriko, s katero začinjamo predvsem mesne jedi, a tudi različne solate in prikuhe. Paprika babura je primerna za polnjenje z različnimi nadevi. Iz paprik pripravljamo solate skupaj z drugimi plodovkami, predvsem paradižnikom; lahko dodamo jogurt, kislo smetano, nariban sir, ali pa zabelimo s sadnim kisom in oljem. Največ hranilnih in zdravilnih snovi pojemo v presni papriki. Podolgovate paprike lahko pečemo na primerno vroči plošči ali na žaru. Feferone ali paradižnikove paprike običajno vlagamo v kis. Paradižnikove presne paprike pa pripravljamo tudi v solati.

Morfološke lastnosti

Paprika izvira iz Srednje Amerike, od koder jo je prinesel Krištof Kolumb. Pekoče paprike pa so doma tudi v Afriki, Aziji. V naših podnebnih razmerah je paprika enoletna rastlina, ki zraste od 30 do 150 cm visoko, v rastlinjakih tudi do 250 ali 350 cm. Glavni poganjek raste radialno, to je, da se glavno steblo pri devetem do enajstem listu konča s terminalnim poganjkom, iz zalistnika na zgornjem listu se razvije nov poganjek, ki se tudi zaključi, iz zalistnika pa požene nov poganjek. Cvetovi se običajno razvijajo posamezno, zelo redko dva do trije skupaj. Beli cvetovi imajo modro vijoličaste prašnike. Paprika je samoprašna rastlina, vendar je možna tudi oprašitev s tujim cvetnim prahom. Plod je jagoda, ki visi ali je pokončna, je zelo različna po velikosti in obliki, povrhnjica je svetleča, obarvana zeleno, rumeno in rdeče, lahko tudi vijoličasto, rjavo in oranžno. V notranjosti plodu so prekati, seme se drži večinoma placente, nekaj ga je tudi na prekatih.

Pridelovanje

Paprika potrebuje visoke temperature, najmanj 18°C in največ 35°C, optimalna temperatura pa je 21 do 29,5°C. Pri temperaturah 15 do 18°C se plodovi zelo počasi razvijajo in ostanejo majhni. Pri temperaturah od 23 do 25°C se plodovi hitro razvijejo, nočne temperature naj bodo 20°C. Minimalne temperature za kalitev so 13 do 15°C, optimalne od 25 do 28°C. Po vzniku moramo temperaturo znižati na 12 do 15°C, da se rastline ne pretegnejo. Ko se sejanci utrdijo, temperaturo zvišamo na 22 do 25°C podnevi in na 16 do 18°C ponoči.

Paprika razvije zelo plitve korenine, zato potrebuje veliko vlage v zemlji. Optimalna količina vlage je 80 do 85% poljske kapacitete tal za vodo. Optimalna vlaga zraka je 60 do 70%, pri nižji vlagi lahko odpadajo cvetovi. Ob močni suši lahko odpadejo vsi cvetovi, zato jo moramo zalivati. Ob suši zalivamo na 4 do 5 dni vsakič po 30 do 40 litrov vode na m2.

Paprika potrebuje zelo veliko svetlobe, zato ne uspeva v senci dreves ali med višjimi vrtninami. Že sadike potrebujejo veliko svetlobe, drugače se pretegnejo. Največje pridelke dobimo pri 14- do 18-urni dnevni osvetlitvi.

Za pridelovanje paprike izberemo zelo strukturna, humozna tla, ki so propustna. Zgodnje pridelke dobimo na lažjih humoznih tleh, ki vsebujejo do 5 odstotkov humusa.

Če so tla bolj ilovnata, so plodovi močneje obarvani. To je predvsem pomembno pri papriki, ki jo posušimo in potem zmeljemo.

Paprika slabše kot paradižnik prenaša kisla tla, optimalna reakcija je 6 do 7 pH. Tla vedno gnojimo s preperelim hlevskim gnojem, če tega nimamo pa s kompostom, ki ga dajemo v vrsto ob sajenju. Velike pridelke paprike dobimo,če gnojimo s tekočimi gnojili po listih.

Na gredi, kjer bo npr. letos rastla paprika, jo bomo lahko na istem mestu sadili šele čez štiri, šest let. Zelo slabo uspeva tudi po paradižniku, krompirju, jajčevcu, ker se preveč razmnožijo iste bolezni škodljivci. Papriko sadimo po korenovkah, žitih, stročnicah ali krmnih rastlin.

V naših podnebnih razmerah papriko vedno gojimo iz sadik. Seme sejemo v setvene zabojčke ali neposredno v zaprto ogrevano gredo. Najprimernejše je pikiranje sejančkov v lončke na paleti ali v lončke v stiroporni plošči. Paprike babure kiramo v večje lončke kot podolgovate paprike ali feferone. Pred presajanjem sadike utrdimo, to je, gredo ali plasten bolj zračimo.

Na manjših površinah presajamo papriko na razdaljo 30 do 40 cm med vrstami in 25 do 35 cm v vrsti. Če je medvrstna razdalja 40 do 50 cm, je razdalja v vrsti 15 do 25 cm. Presajamo, ko se razvijejo sadike, a šele potem ko mine nevarnost, slane. Ker se paprike slabše primejo kot paradižnik, jih 5 do 7 dni po presadi če je potrebno, še dosadimo.

Zelo lepo se paprika razvija na pokriti zemlji, najprimernejša je črna polietilenska folija, lahko pa med vrstami paprike zemljo pokrivamo s pokošeni koprivami, travo ali pa s slamo. Na slabši zemlji med vrstami sejemo belo deteljo, ob sadiki pustimo neposajen le do 10 cm širok pas.

Na nepokriti gredi moramo po dveh tednih prvič prerahljati zemljo in to samo do 5 cm globoko, da ne poškodujemo korenin, ki se razvijejo zelo plitvo.

Zalivamo vedno s postano vodo, 10 do 15 litrov na m2. S tako vodo ne hladimo tal in s tem ne povzročamo šoka, ki ga rastlina pretrpi ob mrzli vodi. Po vsakem zalivanju je dobro prerahljati zemljo, da je zračna in s tem bolj topla.

Paprika zelo uspešno raste v zaprti gredi , pokriti z dvojnim steklom ali s folijo. Običajno presajamo potem ko smo z grede pospravili sadike kapusnic in solatnic. Če bo hladno, presajamo papriko tudi v nizke tunele, ki jih postavimo vsaj teden presajanjem, da se zemlja ogreje. Ob hladnih nočeh tunele in zaprto gredo dodatno zavarujemo s slamnjačami, vrečami ali z dodatno folijo.

Papriko lahko gojimo tudi v plastenjakih,v ogrevanih jo sejemo novembra, presajamo februarja; v neogrevane jo sejemo februarja, presajamo aprila. Za zgodnejše presajanje so primerne sorte s podolgovatimi plodovi, za kasnejše presajanje pa babure. Pri gostejšem sklopu dobimo zgodnejši pridelek, redkejši pa je primernejši za babure.

Če je vreme ugodno, začnemo pobirati plodove 50 do 70 dni po presaditvi. Paprike lahko pobiramo v tehnološki zrelosti, to je takrat, ko so se plodovi popolnoma razvili in so obarvani rumeno ali zeleno ali v fiziološki zrelosti, to je takrat, dozori seme in se plodovi obarvajo rdeče, pobiramo jih najmanj 14 dni kasneje, pridelka je občutno manj, kot če pobiramo plodove v tehnološki zrelosti. Pri pobiranju pazimo, da ne poškodujemo rastlin, zato je najbolje, da s škarjami odrežemo vsak plod. Če pustimo, da plodovi žejo fiziološko zrelost, se cvetenje ustavi, ponovno pa se nastavljajo cvetovi, ko poberemo večino plodov. Po pobiranju papriko prenesemo na hladno, ker začno plodovi na soncu veneti. Pobrana paprika najbolje ohrani pri temperaturi okoli 0C in relativni vlagi 85 do 95%. Pri manjši relativni vlagi plodovi izgubijo lesk, začnejo veneti in se gubati. Pri višji temperaturi se plodovi ohranijo samo nekaj dni površina izgubi lesk in se zgrbanči.

Sorte

Pri paprikah gojimo več varietet, najbolj znane so: babure, podolgovate paprike) , paradižnikove paprike, feferoni in majhne pekoče paprike ali šipke.

Pri prvih treh varietetah je 10 do 20 plodov 1 kg, pri feferonih in šipkah pa več kot 30 plodov v 1 kg. Po okusu delimo paprike v sladke, ki imajo 8 do 10% sušine, in ostre, pekoče, z več kot 12% sušine. Sorte babur, ki so jih gojili že v prejšnjem stoletju, so: široka babura, sladka zgodnja babura, španska babura. Med podolgovatimi paprikami so gojili: dolgo , rdečo, dolgo rumeno, feferone cayenne, ki jih še sedaj gojijo v Italiji, ostro papriko, češnjevo papriko in paradižnikovo papriko.

V naši sortni listi so zelene babure predvsem kalifornijsko čudo. Začeli so jih , gojiti v Ameriki že leta 1828 in so jo požlahtnili pridelovalci iz Kalifornije. Iz Italije izvirata dve sorti, to sta quadrato d'asti giallo in quadrato d'asti rosso, prva je v fiziološki zrelosti rumena, druga pa rdeča.

Pri nas so bolj cenjene svetlo rumene babure, med njimi sorta soroksari, nekoliko bledo zelena je sorta bianca Fl, bolj rumeno bela pa je sorta istra Fl. Vse babure zrastejo do 70 cm visoko, plodovi so težki 70 do 150 g, vegetacija pa traja od 100 do 150 dni. Na Primorskem se predvsem štiri sorte istra Fl, ki se dobro prilagodi tudi nekoliko slabšim razmeram, sorta soroksari pa je standardna in daje lahko enake ali manjše pridelke od obeh hibridov.

Med podolgovatimi paprikami so razširjene sorte sivrija, dolga bela, prima, kurtovska kapia, viktorija in tornado Fl. Italijanska sorta corno di toro rosso ima v fiziološki zrelosti rdeče plodove. Vse podolgovate paprike zrastejo nekoliko višje do 90 cm, plodovi so težki 55 do 140 g, vegetacija pa traja od 117 do 135 dni.

Med paradižnikovimi paprikami so sorte rotund rumeni, rotund zeleni, botinečka žuta; te zrastejo do 45 cm, teža plodov je od 50 do 150 g, vegetacija pa traja od 100 do 165 dni.

Vse te tri varietete moramo med rastjo pincirati, to je odstranjevati zalistnike do višine 15 do 25 cm, to je do prvih 7 listov, da zrastejo višje rastline in se nastavi več plodov. Zalistnike trgamo, ko so komaj vidni, da rastlina čim več hranil porabi za razvoj plodov.

Sorte feferonov so pekoče in sladke. Pekoči feferoni so manjši in v fiziološki zrelosti rdeči. Sladki feferoni so večji, v fiziološki zrelosti so rdeči ali rumeni. Sorte sladkih feferonov so rumenka in zlata, ostrih karmen, polostri feferoni pa so sorta viza, vzgojena na Hrvaškem. Vsi feferoni zrastejo do 60 cm visoko, plod tehta od 3 do 6 g, vegetacijska doba pa traja od 115 do 135 dni.

Sorti majhnih pekočih paprik sta tina in niška šipka, ki je od tine zgodnejša za 15 dni.

Za mletje so vzgojili sorte horgoška sladka 1, 2, 3 in 5, ostra je peščani grom.

Ker je paprika zelo okusna plodovka, naj ne manjka v nobenem vrtu.