KORENČEK - Naša žena, letnik 1996, številka 4

Korenček je pomembna vrtnina, ki jo uporabljamo na različne načine. Kuhamo ga v mesni juhi, iz njega naredimo juho, različne enolončnice, kot prilogo ga ponudimo z maslom, smetano, v kremni omaki, z majonezo. Zelo okusen je pečen korenček, ki je samostojna jed skupaj z jajci in smetano. Zelo dobra je tudi korenčkova torta ali pa korenčkov narastek. Tudi pecivo, pripravljeno iz naribanega korenčka, nam bo šlo v slast. Če korenček kuhamo in želimo iz njega pripraviti solato, ga olupimo, ko je že skuhan. Največ hranilnih in zdravilnih snovi je v povrhnjici ali tik pod njo, zato ni prav, da korenček lupimo na debelo ali ga strgamo premočno.

Svež korenčkov sok je osvežilna pijača, ki jo dobimo tudi v trgovini. Iz sveže naribanega korenčka pripravimo okusno solato, samo, ali pomešano z drugo zelenjavo ali sadjem. Korenček moramo pojesti takoj, ko ga pripravimo, ker je okusnejši in vsebuje več snovi, kot če bi moral čakati na jedce. Ker je zmrznjen korenček brez vonja in okusa, je prav, da ga pozimi shranimo v mivko, zemljo ali v klet in ga uporabimo svežega. Če gredo v jeseni pokrijemo s slamo in folijo, ga lahko pustimo v zemlji in ga izkopljemo zelo zgodaj spomladi. Od junija do novembra pa korenček pobiramo z vrta.

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

Energijska vrednost korenčka je 36 do 46 kcal ali 151 do 192 kJ. To je približno toliko, kot pri zeleni in korenastem peteršilju ter malo manj kot pri pastinaku. Korenček vsebuje do 13 odstotkov suhe snovi, 1 odstotek beljakovin in zelo malo masti, več pa ogljikovih hidratov - od 4 do 12 odstotkov. Če korenček spravljamo ob sončnem in toplem vremenu, vsebuje več suhe snovi in karotinoidov kot v deževni in hladni jeseni. V takem vremenu je v korenčku tudi več škodljivih nitratov in nitritov, kot če korenček pobiramo ob sončnem vremenu. Pri setvi v juniju in juliju je v korenčku manj suhe snovi in barvil kot pri aprilski in majski setvi. Če korenček dobro gnojimo s kalijem, se v njem poveča količina karotinoidov. Poleg teh je v korenčku veliko vitaminov iz skupine B in vitamin C. Med minerali prevladuje kalij, kalcija je enaka količina kot fosforja, manj je železa. Vitamin H uravnava delovanje lojnic, preprečuje zamaščenost kože in izpadanje las. V korenčku je tudi veliko aminokislin, predvsem lizin, treonin, arginin, valin, leucin, izoleucin in fenilalanin. Vsebuje tudi jabolčno kislino, eterični olji pirolidin in daucin. V korenčku je dokarin, ki širi žile, zato je učinkovit tudi pri arteriosklerozi.

Korenček je zelo učinkovit pri zdravljenju gnilobnih procesov črevesju, zato ga priporočajo pri želodčnem in črevesnem katarju. Uradna medicina priporoča korenček pri prebavnih motnjah, zlasti pri otrocih in dojenčkih. Omili tudi težave pri hudi zgagi in preobilici želodčne kisline, ker jo posrka. Korenčkova kaša pospešuje apetit, zdravi vnetje ušes, rahitis, pomaga odpravljati gliste in povečuje odpornost proti nalezljivim boleznim, zato z njo hranimo tudi dojenčke. Če pa otroci pojedo preveč korenčka, postanejo po nosu, očeh in licih rumenkasti, vendar rumenica izgine, ko prenehajo jesti korenček.

Korenček priporočajo tudi nosečnicam, ker ohranja zdravje materam in pospešuje pravilen razvoj plodu.

V semenu korenčka pa je snov, ki preprečuje nosečnost, da se oplojeno jajčece ne more ugnezditi v maternico.

Pri shujševalnih dietah uživamo nekaj dni samo korenček, liste pa pripravimo kot špinačo, ker preprečujejo napenjanje in izboljšajo prebavo, odpravljajo pa tudi vodenične pege.

Korenček je koristen tudi pri zdravljenju očesne mrene, krepi ostrino vida, oko se hitreje prilagaja gledanju v temi, zato ga priporočajo voznikom, ki veliko vozijo ponoči. Korenček čisti kri in žene na vodo, znižuje količino sladkorja v krvi, varuje pred arteriosklerozo in slabokrvnostjo ter utrjuje kosti. Priporočajo ga pri gripi, prehladu, telesni utrujenosti, revmatičnih obolenjih, protinu, astmi, kroničnem bronhitisu, jetrnih, želodčnih in ledvičnih boleznih.

Pri prehladu, gripi in bronhitisu nariban korenček pomešamo s karameliziranim sladkorjem in tako dobimo korenčkov sirup, ki je še bolj učinkovit.

Iz korenčkovih listov skuhamo čaj in z njim izpiramo usta pri aftah. Kopel iz korenčkovih listov in semena pomaga pri ledvičnih kamnih. Zdrobljeno korenčkovo seme, namočeno v vinu, pomaga pri kamnih v ledvicah in mehurju, pospešuje izločanje seča. Korenček uporabljamo tudi v kozmetiki. Nariban korenček kot obloga se dobro obnese pri zdravljenju kože, ki je preobčutljiva za različne kozmetične pripravke. Z oblogo si polepšamo obraz, zdravimo izpuščaje, ture, rane na nogah. Nastrgan korenček, pomešan z medom, celi rane in blaži težave pri luskavici. Pri žuželčjih pikih pomaga obloga iz kuhanega korenčka.

Pridelovanje

Korenček je prilagojen krajem z dolgo rastno dobo in milim podnebjem. Za toploto ni zahteven, optimalno raste pri dnevni temperaturi 16 do 21 ° C in nočni 9° C. Rast se zaustavi pri temperaturi pod 2 in nad 30° C. Seme začne kaliti pri temperaturi 3 do 4° C, vznikle rastline pa prenesejo temperature do -4° C. Zato lahko korenček sejemo čim skopni sneg, na Primorskem pa že v jeseni ali celo pozimi. Koren se oblikuje pri temperaturi 20° C, listi pa intenzivneje rastejo pri temperaturi, višji od 3 do 5° C. Korenček potrebuje ves čas rasti dovolj vlage; koreni začno pokati, če po daljšem sušnem obdobju nastopijo obilnejše padavine. Na korenih se začno tvoriti svetlo sive ali črno rjave površinske pege, če korenje raste v zemlji, na kateri zadržuje voda. Korenček ima rad močno osončcno površino, v senci ali v pregosti setvi pa oblikuje zelo majhne korene. Za pridelovanje korenčka so primerna težja tla, vendar se na zelo težkih tleh koreni deformirajo in pokajo, so slabšega okusa in so razpokani. Največ pridelka dobimo na globoko obdelanih, peščeno ilovnatih tleh, blago kisle reakcije (pH 6,5), dobro založenih s hranili in z vlago. Na zemlji, ki je pognojena hlevskim gnojem, se koreni deformirajo, razvejijo, pokajo, so slabše obarvani in nimajo značilnega okusa.

Korenček vedno sejemo po vrtninah, ki smo jih gnojili s hlevskim gnojem: po zelju, ohrovtu, paradižniku, papriki, kumarah. Po zeleni in pastinaku korenčka ne pridelujemo najmanj 4 do 6 let, da se v zemlji ne razmnožijo nematode ter bakterijske in glivične bolezni.

V enem letu lahko gojimo na isti površini najmanj dva posevka, zato pred korenčkom ali po njem pridelujemo predhodne in naknadne posevke. Zgodnji korenček lahko pospravimo že junija in julija, po njem pa sejemo radič,endivijo, podzemno kolerabo in kitajski kapus. Če korenček sejemo šele junija, pridelamo pred njim zgodnji grah, solato, špinačo. Korenček pa gojimo v mešani setvi s čebulo ali česnom, če ga med vrstami posejemo v juniju, preden začneta dozorevati česen in čebula.

Za zelo zgodnje setve zemljo pripravimo že v jeseni, do 30 cm globoko. Spomladi sejemo čim bolj zgodaj, čim se ogreje. Če hočemo imeti pridelek od junija do novembra, sejemo korenček štiri - do šestkrat v istem letu. S setvijo začnemo že v marcu; takrat zemljo po setvi pokrijemo z vlaknato folijo, ki jo odstranimo po 20 dneh. Potem sejemo še aprila, maja in junija. V izredno ugodnih razmerah; če lahko zalivamo, sejemo še do sredine julija. Korenček sorte nantes se razvije 90 do 105 dneh, na prostem ga pobiramo od srede junija do novembra. Korenček sejemo na medvrstno razdaljo 20 do 25 cm, v vrsto pride 60 do 80 semen na tekoči meter. Seme posejemo 1,5 do 2 cm globoko. Po setvi seme pritisnemo v zemljo. Odvisno od temperature seme vznikne v 1,5 do 4 tednih. Ker seme kali zelo počasi, je dobro, da med korenjevo seme pomešamo seme solate ali mesečne redkvice, da gredo lahko med vrstami obdelujemo, še posebno, če se zemlja zaskorji. Če smo sejali pregosto, rastline razredčimo na 2 cm, da na tekočem metru rase 50 rastlin. Kasnejše sorte in korenje za skladiščenje sejemo šele v maju, zgodnje sorte pa tudi še v začetku julija. Ker je pri poznih setvah ponavadi premalo vlage, povečamo količino semen in sejemo 100 do 120 semen na tekoči meter. Pri pozni setvi moramo čimprej redčiti na 2 cm med rastlinami, da se lahko nemoteno razvijajo. S , kasnejšo setvijo se pridelek bistveno zmanjšuje in se tudi slabše drži v kleti, zato ga raje, spravimo v zasipnico. Če se koreni iz poznih setev ne razvijejo dovolj, potem gredo, na kateri rase korenček, v novembru, preden zapade sneg, pokrijemo s slamo in folijo. Koreni prezimijo v zemlji in spomladi jih izkopljemo, preden začno poganjati cvetno steblo, ker pozneje koreni niso več primerni za porabo.

Zelo zgoden korenček pobiramo, ko ima v premeru 1 do 2 cm, lahko porabimo tudi liste. Ko korenje pobiramo pozneje, naj bodo koreni težki najmanj 50 gramov. Korenček, ki ima premer večji kot 4 cm, pa tehta več kot 150 gramov.

Če je bil pridelek korenčka obilen, naredimo jeseni zasipnico, vendar korene najprej zavijemo v pocinkano mrežo, da si jih ne bodo privoščili voluharji in miši. Nad zasipnico postavimo tunel, da pridemo do korenja brez težav tudi pozimi. Korenček lahko skladiščimo tudi v vlažni kleti pri temperaturi od 0 do 1 ° C; tu se koreni ohranijo 4 do 6 mesecev. Če so temperature pri skladiščenju višje, to je od 2 do 5 ° C, potem moramo korene porabiti v dveh do treh mesecih. V hiši s centralnim ogrevanjem hranimo korene v polietilenskih vrečkah, vendar največ mesec dni. Lahko pa korenček shranimo tudi v pesek ali zemljo v zabojčku na balkonu. Če pa zima prehudo grize, korenje še dodatno pokrijemo s starimi odejami.

SORTE

Že konec prejšnjega stoletja so v Franciji poznali 24 sort. Po barvi so bili koreni oranžni, rdeče oranžni, vijoličasti in be1i. Glede na dolžino korena pa so gojili zelo kratke okrogle, nekoliko daljše cilindrične in zelo dolge koničaste.

Po ranosti delimo sorte v zelo rane, ki razvijejo koren v 70 do 90 dneh in so večinoma primerne za siljenje v zaprtih gredah, srednje rane razvijejo koren v 110 do 120 dneh, pozne pa oblikujejo koren v 130 do 150 dneh.

Pri korenčku pridelujemo sorte in hibride, ki jih spoznamo po tem, da imajo na koncu imena oznako Fl.

Včasih so pridelovali sorto francoski okrogli v zaprtih gredah in jo pobirali, ko se je razvilo do pet listov, nizozemski poldolgi je bil primeren za zgodnje pridelovanje na prostem.

Zdaj je najbolj razširjena zgodnja sorta korenčka pariški, ki ima ovalno podolgast koren in v zaprti gredi doraste že v 75 do 80 dneh. Koren tehta 50 gramov in zelo rad poka, če ga ne poberemo pravočasno.

Sorta amsterdamsko razvije cilindričen, 10 do 12 cm dolg koren, ki je oranžno rdeč in se oblikuje v 80 do 90 dneh.

Sorto nantes so začeli pridelovati že konec prejšnjega stoletja in je tudi še zdaj močno razširjena srednje zgodnja sorta, ki je primerna za pridelovanje v vrtu za sprotno porabo in tudi za sočenje. Razvije popolnoma cilindričen koren, ki je zelo sočen, na prerezu pa je barva srca popolnoma enaka kot barva skorje. Ta korenček so včasih gojili v kompostni zemlji in ga med rastjo dobro zalivali, da so bili koreni enakomerno razviti in polni soka.

V tipu sorte nantes so vzgojili številne hibride, kot npr. narman F1, almaro in tamino Fl.

Srednje pozna sorta, ki razvije koničast koren in je primerna za skladiščenje, je brunsviška. Pozna sorta z valjastim korenom je flakker, ki razvije tudi do 25 cm dolge korene. Se daljše korene pa ima sorta ljubIjansko rumeno, ki je primerna predvsem kot dodatek k juham, ker ima močnejši vonj in okus.

dr. Mihaela Černe, dipl. inž, agr.