VRTNI BOB - Naša žena, letnik 1999, številka 3

Vrtni bob prištevamo med najstarejše gojene rastline, saj so ga začeli pridelovati 4000 do 7000 let pr. n. š. V bronasti dobi pa se je pridelovanje razširilo severno od Alp. Najdbe v rimskem kraju Novaesum pričajo, da so že v tistem času jedli nezrela semena in stroke. Debelozrnati bob izvira iz Sredozemlja in severne Afrike. V starem Egiptu je bil pomembna kultna rastlina: našli so ga v egiptovskih grobnicah iz leta 1800 pr. n. š. Hebrejci so ga poznali 1000 let pr. n, š. o njem pa piše tudi Homer v Iliadi. Semena boba so našli tudi v Pompejih, kamor so ga prinesli Rimljani. Stari Rimljani so verjeli, da se duša umrlega preseli v bob, zato so imeli cvetove za simbol smrti. V starem Rimu so bobova semena uporabljali na sodišču: če so pri glasovanju pokazali bela semena je pomenilo, da je obtoženi nedolžen, črna semena da je kriv. Grškemu bogu Kyametosu so darovali bob in ga častili kot zavetnika bobovega semena. Drobnozrnati bob izvira iz Afganistana, severne Indije in Himalaje ter južnih delov srednje Azije. V Indiji še zdaj gojijo drobnozrnati bob za prehrano.

Največ boba posejejo na Kitajskem, v Etiopiji in Maroku. Največ vrtnega boba v Evropi pridelujejo v Italiji, Španiji, Franciji in Portugalski, po letu 1990 pa se površine, posejane z bobom, povečujejo tudi na Nizozemskem.

Pomen v prehrani in za ohranjanje zdravja

Naši predniki so jedli veliko boba. Preden so začeli pridelovati krompir in fižol je bil bob najpomembnejša beljakovinska hrana. 0 njegovem pomenu za prehrano pričata naslednja pregovora: Bob čez gozd, močnik do praga, Boba se najej in gora se te bo bala. Večinoma so jedli bob v stročju, mlado zrnje. Iz zmletega semena so kuhali kašo, kruh pa so pekli iz pšenične moke pomešane z bobovo moko. Pražen bob je nadomeščal tudi kavo. Z zmletim bobom so krmili kokoši in ga pokladali.živini. Bob vsebuje zelo veliko beljakovin, v svežem jih je do 7%, v suhem pa celo do 31%. Pomembna je tudi vsebnost vlaknin: v svežem do 3°/, v suhem 6°/. Vsebuje tudi veliko fosforja, kalcija, železa, manj pa vitaminov. V primerjavi z grahom vsebuje bob več vitamina C in mineralnih snovi. V suhem zrnju je petkrat več fosforja in sedemkrat več kalcija kot v svežem. V surovem bobu je encim, ki preprečuje vsrkavanje hrane, zato vedno jemo kuhan bob, ki je laže prebavljiv. Bob vsebuje tudi glikozide, ki pri ljudeh predvsem v Sredozemlju, povzročajo bolezen favizem, cvetni prah pa lahko povzroči alergije.

Bob priporočajo predvsem telesno oslabelim ljudem ali če so premalo hranjeni. Podobno kot fižol tudi bob deluje na pospešeno izločanje seča, zato ga priporočajo pri obolenju ledvic in mehurja. Za zdravljenje ledvičnih kamnov pijemo čaj iz bobovih luščin, dva-do trikrat na dan. Čaj pripravimo tako, da luščine kuhamo 20 minut. Tudi čaj iz bobovih cvetov pomaga blažiti bolečine pri ledvičnih kamnih ali celo izločanju peska iz ledvic. Pri vnetju mehurja priporočajo jesti čim več boba. Iz bobove moke in jajčnih beljakov pripravljamo oblogo, ki blaži bolečine pri artritisu. Pater Ašič je priporočal bob za preprečevanje rakavih obolenj.

Boba pa ne smejo jesti ljudje, ki so alergični na cvetni prah in na jedi iz boba, ker pri njih povzroča bolezen favizem.

Mlado bobovo stročje pripravljamo podobno kot stročji fižol: v juhah, enolončnicah omakah, kot prilogo in v solati. Svež bob kuhamo največ 10 minut, suhega pa namakamo čez noč in kuhamo. Skuhana semena pa lahko tudi pražimo, da debela lupina postane krhka. Pražen bob ima tak okus, kot bi jedli lešnikova jedrca.

Ker v shrambi suho bobovo zrnje napadajo škodljivci, pater Simon Ašič priporoča, da ga hranimo skupaj s praprotjo.

Morfološke lastnosti

Bob je enoletna zelnata rastlina, ki razvije do 120 cm dolge korenine, večina korenin pa prodre od 50 do 75 cm globoko. Stranske korenine se oblikujejo zelo zgodaj in dosežejo velikost glavne korenine. Na koreninah se razvijejo v gomoljčkih, ki imajo obliko storžkov, nitrifikacijske bakterije, ki iz zraka vežejo dušik s pomočjo encima. Bakterije dobijo od boba različna organska hranila, to sožitje pa pomaga ohranjati rodovitnost tal; ko pridelek že pospravimo in če rastline samo porežemo, ostane v zemlji veliko dušika, vezanega v organski snovi.

Steblo je pri pritlikavih ali determinantnih sortah visoko do 45 cm, pri visokih ali nedeterminantnih sortah pa do 1,5 zato te potrebujejo oporo. Pri debelozrnatih sortah je steblo običajno krajše kot pri drobnozrnatih. Na pokončnem steblu se običajno ne razvijejo stranska stebla, včasih pa se razvijeta dve enakovredni stebli, ker se rastlina razraste že na prvih kolencih. Če bob posadimo zelo na redko, se včasih pri nekaterih sortah razvijejo tudi manjša stranska stebla. Na steblu so en do trije pari listov, ob osnovi teh so 10 mm veliki nazobčani prilisti s črno ali temneje obarvanimi pegami: tu nastaja nektar, ki privablja listne uši. Listi so ovalni ali eliptični, dolgi od 40 do 100 mm in široki 20 do 40 mm, so gladki, sivo zeleni, celorobi. Cvetovi se pojavljajo na 6 do 12 nodiju po 2 do 9 so združeni v cvetne grozde. Cvetovi so sedeči in na kratkih pecljih: zelo slabo se oplodijo, zato se iz njih razvijejo največ 4 stroki. Čaša ima pet zobcev. Venec je sestavljen iz širokoeliptične zastavice, ki ima kratek kljun, 12 krajših kril in ladjice. Na krilih je velika črna pega. Devet prašnikov je zrastlih v cev, eden je prost; plodnica je nadrastla z več semenskimi zasnovami. Cvetovi se do 90% oprašajo z lastnim cvetnim prahom; bolje se oprašijo oni, ki so na pecljih, sedeči pa le redkokdaj. Do 10% cvetov oprašijo žuželke, ki jih privablja nektar na prilistih.

Bob začne pri zgodnji saditvi cveteti sredi maja, v vročini začno odpadati cvetovi.

Strok je dolg 8 do 15 cm, širok 1 do 2 cm, valjast, štrleč, v začetku razvoja mesnat, temnozelen, ko dozoreva pa počrni zaradi oksidacije tirozina. V debelozrnatih sortah je v stroku od 1 do 3 semen v drobno zrnatih 4 do 6 semen. Se-

me je jajčasto, podolgovato in sploščeno; je rjavo rumeno sivo, rumeno, zeleno rumeno, rjavo vijoličasto in s starostjo potemni. Za zamrzovanje so primerne sorte, ki imajo zeleno zrnje, ker tudi po predelavi barva ostane, belo rumena pa potemni. Eno seme tehta od 0,9 do 2,5 g: 1l semena tehta 640 do 690 g; v 1 kg pa je od 400 do 910 semen. Seme ostane kaljivo 5 let, kali pa lahko že 10 dni potem ko je dozorelo. Seme dozori avgusta in septembra, zelene stroke pa obiramo od junija do julija.

Seme kali podobno kot grah, pri katerem klični listi ostanejo v zemlji.

Sorte

V naši sortni listi je samo ena sorta vrtnega boba, to je Aguadulce, ki so ga v Franciji gojili že v preteklem stoletju. Pri tej sorti je strok širok do 5 cm, dolg pa lahko tudi 31 do 36 cm. Pri tej sorti se na steblu razvijejo samo 3 do 4 dobro razviti stroki. Kvadratno steblo je visoko 60 do 80 cm, zeleno, včasih z rdečkastim nadihom. Posamezni lističi so bolj podolgovati, bolj svetlo zeleni, v posameznem cvetnem grozdu sta 2 do 4 ali celo samo 1 cvet. Le-ta je zeleno bel, daljši kot širši, v sredini je naguban, tudi če je popolnoma odprt. Ta daje videz podolgovatosti, cvet je komaj vidno rdečkasto ali vijoličasto obarvan. Prvi cvet se pojavi že v pazduhi. 7 lista od zemlje, običajno je en cvet, zelo redko sta 2 cvetova v listni pazduhi. Stroki visijo, v njih je od 4 do 8 semen, 1l semena tehta 620 g, v 100 g je 50 semen. Pri tej sorti uporabljamo zelene stroke, lahko tudi nedozorela semena.

V prejšnjem stoletju so gojili dolgostročni običajni, dolgostročni francoski pri obeh sortah so bili stroki dolgi do 15 cm s 4 semeni, ki so bila širša kot dalj- ša. Pri širokem Windsorskem bobu so bila v stroku 2 do 3 semena, pri zelenem Windsorskem bobu pa so bila tudi dozorela semena zelena. Obe sorti pa sta bili razmeroma pozni in primerni za toplejše podnebje.

Sorta Seviljski ali španski bob je zelo podobna sorti Aguadulce, ima pa nekoliko krajši strok od 20 do 25 cm in je širok do 1,5 cm. Pokončne stroke ima sort Majhni julijski bob; z zelenimi semeni v dozorevanju pa se odlikuje Majhen zelen julijski bob. Obe sorti imata pokončne stroke. Med sortami z vijoličastim semenom je bila poznana Vijolični sicilski bob, zgodnji Mazaganski bob. Razvejano steblo se je razvilo pri sorti Nizki razvejeni, Nizki zeleni in Zelo nizki škrlatni s temno rjavimi semeni.

Med drobnozrnatimi sortami so gojili poletni drobni in Zimski drobni, tega so sejali že v jeseni in je prezimil na prostem.

Pridelovanje

Bob dobro uspeva v obmorskem podnebju in če ima obilo vlage v tleh in ozračju. V tropskih krajih ga gojijo do nadmorske višine 4200 m. Na Floridi ga sejejo septembra, pobirajo pa marca. Zelo je prilagodljiv za hladnejše podnebje, pridelujejo ga do 67° severne širine. Pri zgodnji setvi in zadostni oskrbi z vodo dobro uspeva tudi v celinskem podnebju, vendar pa dolgotrajna suša, ko je zračna vlaga manjša kot 50% in visoke temperature povzročajo odpadanje cvetov in s tem zmanjšanje pridelka. Ker je odporen proti vetru, ga v vetrovnih
legah pridelujejo kot rastlino, ki občutljivejše rastline varuje pred njim. Bob začne kaliti pri temperaturi 3 do 4°C, optimalna temperatura za kalitev je 25°C, maksimalna 30°C. Prenese tudi nizke temperature -6 do -7 ° C, zato ga lahko sejemo zelo zgodaj spomladi. V začetku razvoja je primerna temperatura 10 do 14 ° C, kasneje 16 ° C ob oblačnem in

do 23 °C ob sončnem vremenu; nočne temperature naj bodo 9 °. Rast se ustavi pri minimalni temperaturi 2 ° C in maksimalni temperaturi 30°C. Bob potrebuje enakomerno oskrbo z vlago ves čas rasti; v suši in visokih temperaturah se pojavijo listne uši. Zelo pa je občutljiv za stoječo vodo; če ta nekaj dni stoji na gredi, začno odmirati korenine. Bob začne cveteti, ko je dan daljši kot 12 ur, samo nekatere sorte cvetijo v dnevu, krajšem kot 12 ur. Ker bob zelo slabo prenaša zasenčenje, moramo to upoštevati pri gostoti posevka.

Bob uspeva na srednje težkih tleh, ki dobro zadržujejo vodo. Optimalna reakcija tal je pH 6,5 do 7. Kisla tla apnimo že jeseni. Na lažjih tleh uspeva samo, če je dovolj padavin. Bob zelo dobro uspeva na gredi jeseni pognojeni s hlevskim gnojem. Spomladi uporabimo manjšo količino dušika, več pa fosforja in kalija. Bob dobro izrablja fosfor iz teže dostopnih oblik fosfornih gnojil. Če je v zemlji premalo bakra bob zelo slabo raste, rastline ostanejo nizke in ne nastavljajo strokov, zato bob lahko uporabljamo kot testno rastlino za tla, ki jim primanjkuje bakra. Pri pomanjkanju bora korenina zakrni, ali pa v njej nastanejo degenerativne spremembe. Pomanjkanje bora povzroča, da se na koreninah ne razvijejo nitrifikacijske bakterije, pomanjkanje molibdena pa onemogoča vezavo dušika v nitrifikacijskih bakterijah. Bob pridelujemo po kapusnicah, špinači, ne smemo pa ga pridelovati po stročnicah - grahu, fižolu, deteljah in tudi ne po rastlinah, ki jih napadajo ogorčice. Na isto mesto ga sadimo po 3 do 6 letih. Bob je zelo dober poprejšnji posevek za različne vrtnine, ker zemljo razpleveli, saj jo dobro prekrije in obogati z dušikom. Z globokimi koreninami pa tudi rahlja podtalje. Bob lahko gojimo iz sadik, kar je primerno za manjše površine in če želimo stročje obirati čim bolj zgodaj. Sadike vzgojimo v prstenih lončnikih v rastlinjaku, plastenjaku ali v zaprti gredi. Sejemo že februarja in sadike po enem mesecu presajamo na razdaljo 25x20 cm ali 50x15 cm, odvisno od kakovosti zemljišča in načrtovane setve ali presajanja vmesnih posevkov. S tako zgodnjim presajanjem lahko stročje pobiramo že junija. Neposredno sejemo bob tudi v februarju, za podaljšanje pobiranja pa setev opravimo še v marcu, aprilu, maju vendar se s poznejšo setvijo bistveno zmanjša pridelek. Zgodnje setve opravimo skupaj s solato, špinačo, redkvico, ker te vrtnine poberemo, preden se bob začne razvijati v višino. Pri neposredni setvi sejemo seme 8 do 10 cm globoko, naredimo jarček globok vsaj 5 do 8 cm, po setvi pokrijemo z zemljo. V vrsti je razdalja med semeni od 10 do 15 cm.

Na lažji zemlji je zelo priporočljivo zemljo med vrstami pokriti s pokošeno travo, slamo, listjem, ker vse to zmanjšuje izhlapevanje iz zemlje in vpliva na enakomernejšo oskrbo rastlin z vodo. Če je v maju ob cvetenju zelo suho, je dobro, da bob zalivamo 10l vode na m2, lahko tudi manj, vendar bolj pogosto, da se povečuje tudi zračna vlaga. Nepokrito gredo oplevemo in plitvo okopljemo.

Napad uši, ki se naselijo na mlade zgornje dele rastlin preprečimo, če rastline potem ko so razvile že 5 do 7 strokov, dekaptiramo. To pomeni, da odstranimo vrh. Stroki potem tudi hitreje rastejo, ker se hranila porabljajo za njihov razvoj, ne pa za rast poganjka.

Stroke režemo z rastline postopoma, najprej spodnje, ti morajo biti še nežni in mehki. Če zamudimo, potem dobimo stroke, ki so v voščeni zrelosti, porabimo pa samo nedozorela semena. Lahko pa na rastlini pustimo po tri stroke, iz katerih se razvije zelo debelo seme. Če bob presajamo, začnemo stroke pobirati že 95 do 100 dni po setvi; vse stroke že v juniju. Takrat pa lahko zeleno rastlino odrežemo na 2 do 4 nodije, kar so priporočali že v prejšnjem stoletju za pozno pobiranje jeseni. Iz zalistnikov se razvijejo nova stebla, če rastline dobro zalivamo. Na teh se bodo stroki razvili do septembra in oktobra. Tako bo svež bob kar dolgo na našem jedilniku. Ker bob zelo učinkovito odganja voluharja, je dobro, da v vsakem vrtu raste vsaj po nekaj rastlin. Ko pa sadimo sadno drevje, je priporočljivo, da z bobovo slamo obložimo obod sadilne jame in voluhar ne bo delal škode. Za zboljšanje zemlje sejemo bob pozno poleti ali jeseni. Semenu dodamo seme grašice, ječmena, ovsa: tako pridelamo čim več zelene mase, ki pozimi pokrije površino vrta, zemlja je godna in plodna. Spomladi, preden obdelamo vrt, rastline porežemo in zadelamo v zemljo, kar jo bo dobro pognojilo. Lahko pa naredimo tudi tako, da pred presajanjem paradižnika zeleno maso porežemo, naredimo sadilne jame, v katere posadimo sadike, ostalo maso pa položimo po tleh za zastirko. Tako zelo zboljšamo tla in paradižnik nam bo dal velik, kakovosten pridelek, zemlja pa bo ostala rodovitna. S postopnim preperevanjem organske mase se sproščajo hranila, predvsem dušik. Tak način pridelovanja je zelo priporočljiv za ekološko pridelovanje. V Ameriki so pri tem načinu pridelovanja dosegli bistveno večje in bolj kakovostne pridelke kot na nepokriti zemlji. Zdaj tak način pridelovanja prvo leto proučujemo tudi v Sloveniji.

Ker je bob tako vsestransko uporabna stročnica, za stroke, mlado stročje in suho zrnje in ker nam pomaga odganjati voluharja, naj bi ga zares gojili v vsakem vrtu, vsaj po nekaj rastlin, kot smo svetovali že zgoraj.

dr. Mihaela Černe dipl. inž agr.