BELUŠ ALI ŠPARGELJ - Naša žena, letnik 1997, številka 3

Beluš je delikatesna vrtnina, ki jo lahko gojimo v vsakem vrtu. Ker je trajnica, raste na vrtu najmanj dvanajst let in celo do 20 let. Od zgodnje pomladi do junija pobiramo okusne poganjke, beluše, iz katerih pripravljamo različne jedi.. V francoski kuhinji so beluševo solato cenili že v 13. stoletju.

Na Koprskem in v Istri na prostem raste divji špargelj, ki ga pobirajo zelo zgodaj spomladi.

Pomemben za prehrano in zdravje

Beluš vsebuje malo maščob in sladkorja, precej pa beljakovin, kalija, fosforja, kalcija, železa in žvepla. V obeljenem belušu je manj C-vitamina kot v zelenem belušu. Značilen okus mu daje eterično olje, ki vsebuje žveplo ter grenčine, ki zdravilno vplivajo predvsem na izločanje vode in strupenih snovi iz organizma. Deluje tudi kot rahlo odvajalo, ker pospešuje prebavo, lajša iztrebljanje in pomaga pri slabšem delovanju jeter, pospešuje nastajanje vezivnega tkiva. Ker zbuja tek, beluš priporočajo prebolevnikom, podhranjenim in neješčim ljudem. Vsebuje malo ogljikovih hidratov in malo energije, zato ga jedo ljudje, ki imajo redukcijsko dieto, sladkorno bolezen, se umsko naprezajo in jih muči telesna spomladanska utrujenost. Pri oslabelem delovanju srca priporočajo beluš namakati v vodi in izvlečku dodati med. Tudi bolečine v zobeh minejo, če kuhane, še tople beluše nekaj časa držimo v ustih.

Beluševa korenina, namočena v vinu, pospešuje delovanje ledvic, jeter in zdravi zlatenico.

Beluševo seme pomirja krče v želodcu in pomaga pri trdovratnem bruhanju.

Pridelovanje

Beluš potrebuje zelo globoko obdelana, peščena tla, z veliko humusa, ki se spomladi hitro ogrevajo. Za pridelovanje beljenega beluša morajo biti tla zelo lahka. Zeleni beluš lahko pridelujemo na peščeno ilovnatih tleh, a tudi nekoliko težjih. Reakcija tal naj bo blago kisla pH 6,0 do 6,5.

Poleti potrebuje beluš toplo in vlažno vreme, da se razvije veliko poganjkov in zato več hranilnih snovi, ki se kopičijo v korenikah. Za pridelovanje so primerna območja, kjer je rastna doba dolga, da se v korenikah zbere čim več hranilnih snovi.

Ker pridelujemo beluš 12 do 20 let na isti površini, moramo zemljo pred sajenjem dobro pripraviti. Primerni predposevki so kapusnice in stročnice. Po belušu zelo dobro uspevajo višnje.

Zemljo vsaj dve leti izdatno gnojimo s hlevskim gnojem, lahko pridelujemo tudi rastline za podor, da je čim več organske snovi. Beluš razvije zelo globoke korenine, zato tudi v spodnjih plasteh potrebuje zelo veliko fosforja.

Pridelovanje sadik in priprava za presajanje

Sadike beluša lahko pridelamo sami. Marca ali aprila sejemo 1,5 do 2 cm globoko, na medvrstno razdaljo 30 do 50 cm, v vrsti na 6 do 10 cm seme od semena, da imajo rastline dovolj prostora za razvoj. Po setvi zemljo dobro potlačimo, da seme dobi dovolj vlage za vznik. Setvenico dobro oskrbujemo, da seme enakomerno kali. Lahko pa sejemo aprila in maja v zaprto gredo potem, ko smo pobrali sadike različnih vrtnin. V zaprti gredi se sadike dobro razvijejo, če humozno zemljo večkrat zalijemo.

V prvem letu raste beluš zelo počasi, vendar se že 6 tednov po vzniku razvije prva korenika z brstom. Ves čas rasti moramo okopavati in pleti, da imajo rastline dobre pogoje za razvoj. Do jeseni zraste rastlina samo 20 do 30 cm visoko in razvije 3 do 4 poganjke. Jeseni stebla in listi propadejo, v zemlji pa ostane korenika, na kateri se razvijejo brsti.

Dobro razvita sadika ima 8 korenin s številnimi stranskimi koreninami, dva do štiri zdrave brste in tehta 25 do 50 gramov. Za presajanje so primerne enoletne sadike, ki se bolje primejo kot dveletne. Ker v prvem letu beluš še ne cvete, ob presajanju ne vemo, kakšne sadike presajamo.

Med starejšimi sortami beluša je običajno 50 odstotkov ženskih ratlin, v cvetu so samo pestiči, 31 odstotka moških rastlin s prašniki v cvetu, 9 odstotkov rastlin ima prašnike in pestiče v istem cvetu,10 odstotkov rastlin pa ima na isti rastlini prašne in pestične cvetove. Nove sorte so požlahtnjene tako, da ima večina rastlin cvetove, v katerih so samo prašniki.

Ker v drugem letu beluš že cvete, pri saditvi dvoletnih sadik lahko presadimo samo one rastline, ki imajo razvite prašne cvetove. Take rastline so trajnejše, razvijejo tanjše poganjke, vendar jih je več. Pestične rastline dajejo debelejše, zelo sočne poganjke, a jih je manj kot pri prašnih rastlinah.

V drugem letu se razvije 5 do 6 poganjkov, ki jih še ne režemo, da se v rastlini nakopiči čim več hranilnih snovi. Poleti se razvijejo stebla in na njih listi.

Enoletne ali dvoletne sadike presajamo aprila, način saditve pa je odvisen od tega, če nameravamo pobirati beljen ali zelen beluš.

Pred presajanjem zemljo zrigolamo, obdelamo do 90 cm globoko. Pri rigolanju do 90 cm je pridelek lahko do 50 odstotkov večji, kot če presajamo v zemljo, ki smo jo obdelali le 30 do 40 cm globoko. Beluš ne uspeva v kisli zemlji, zato je že dve leti apnimo. Preden začnemo presaajti, temeljito pognojimo s hlevskim gnojem, v globje plasti pa zadelamo fosfor.

Sadike presadimo takoj, čim jih izpulimo, ker so zelo občutljive za okužbe z različnimi boleznimi, še zlasti, če jih pustimo dlje časa v vreči.

Presajanje beljenega beluša

Površina, kamor presajamo beluš, mora biti ves dan osončena, dobro zavarovana pred vetrom in ob suši mora imeti urejeno namakanje, če hočemo imeti dober pridelek.

Ker beljen beluš pridelujemo g r e - benih, ga presajamo na medvrstno razdaljo 160 do 200 cm, v vrsti so sadike narazen 30 do cm. Pred presajanjem izkopljemo 40 cm širok in 40 do 50 cm globok jarek. Na dno jarka naložimo dobro preperel hlevski gnoj, ko tudi preperel kompost in fosforna gnojila. Hlevski gnoj pokrijemo z zemljo in oblikujemo kopo, na katero razprostremo korenine. Le-te pokrijemo z dobro preperelim kompostom. V nekoliko zbiti zemlji damo na dno jarka kroglice stiropora, ki povečujejo zračnost tal. Vsako sadiko nato pokrijemo z 10 do 15 cm visoko plastjo zemlje. Do jeseni pustimo jarek delno nezasut, v jeseni ga zravnamo z zemljo. Naslednjo pomlad, to je drugo leto po presaditvi, pognojimo s kompostom ali preperelim hlevskim gnojem in z mineralnimi gnojili. Oblikujemo do 25 cm visoke grebene in začnemo z rezanjem belušev, vendar lahko režemo samo štirikrat. V tretjem le-tu rastlina 8 do 10 poganjkov. Če je nasad slabo razvit, začnemo rezati šele tretje leto po presaditvi, dobro razviti beluš pa režemo že drugo leto po presaditvi. Vendar že sredi maja ne režemo več, da se rastline obrastejo, naredijo več stebel in listov.

Do 5. leta se število poganjkov povečuje, nato se enako število poganjkov razvije do 10., 12. ali celo do 15. leta. Po tem letu je poganjkov vse manj, dokler rastlina ne propade.

V četrtem letu režemo šest tednov, v naslednjih letih pa 8 do 9 tednov, to je od konca aprila do 20. junija. Po rezanju vsako leto zravnamo grebene, tako da rastline normalno rastejo in razvijejo čim več stebel in listov. Poleti nasad belušev po potrebi zalivamo in škropimo s fungicidi in insekticidi, da so rastli- ne čim bolj zdrave.

Beluš požene korenine od 1 do 3 m globoko. Korenine se obnavljajo, vsaka korenina traja samo tri leta. med koreninami, ki se pojavi prvo leto, zrastejo nove, nad temi naslednje leto spet nove. V četrtem letu odpadejo korenine, ki so zrastle v prvem letu. S takim razvojem korenin se dviguje cela rastlina, zato jo moramo saditi globoko in spomladi narediti tudi grebene.

Pokrivanje grebenov s folijo

Zgodnejši pridelek beljenih belušev dobimo, če zemljo po grebenih pokrijemo s prozorno polietilensko folijo, ki pospešuje ogrevanje zemlje. Ker začne beluš spomladi odganjati šele, ko se temperatura zemlje dvigne nad 12°C, pokrivanje zemlje s folijo omogoča do 14 dni zgodnejši pridelek, zaradi večje vlage pod folijo pa je tudi pridelek bolj kakovosten.

Če je marca sončno vreme, lahko gredo, kjer raste beluš, pokrijemo s prozorno folijo, saj se pod njo sneg hitreje stopi. Tako lahko prej oblikujemo grebene in jih pokrijemo s folijo. Z njo pokrivamo 3 do 4 tedne, kasneje jo odstranimo. Na zemlji, pokriti s folijo, režemo beluš do konca maja. Daljši čas rasti omogoča, da se v korenikah tvori več rezervnih snovi, kar se pozna na pridelku tudi v naslednjem letu.

Ko režemo beluš na pokriti zemlji prej opazimo posamezne poganjke, ker je na tistem mestu zemlja nekoliko dvignjena. Takrat folijo prerežemo in s posebnim nožem poganjke odrežemo.

Zelo kakovostne beluše dobimo samo v grebenih, kjer beluš raste v zemlji. Lahko pa beljen beluš pridelamo tudi v tunelih, ki jih pokrijemo s popolnoma črno folijo. Vendar so v poskusih pred 40 leti ugotovili, da je v tunelih, pokritih s črno folijo, debelina kot tudi dolžina posameznih poganjkov dokaj različna. Ker tega pridelka ni mogoče sortirati v razrede, se tak način beljenja beluša ni toliko razširil, da bi ga pridelovali na večjih površinah, lahko pa v svojem vrtu beluš belimo tudi na ta način. Če želimo ohraniti kakovosten beluš, ga takoj, čim ga porežemo, operemo v ledeno mrzli vodi in ga v njej pustimo 20 do 30 minut.

Beljen beluš režemo s posebnim nožem, s katerim odrežemo poganjek nad koreniko, ki pa je ne smemo poškodovati.

Pridelovanje zelenega beluša

Pridelovanje zelenega beluša ni tako zahtevno ne s pripravljanjem zemlje in ne z vsakoletnim pripravljanjem grebenov. Beluš, pri katerem režemo zelene poganjke, posadimo do 20 cm globoko, razdalja med vrstami je 100 do 160 cm, v vrsti 30 do 40 cm. Nekateri sadijo zelen beluš samo 10 cm globoko, vendar je zaradi tega, ker se rastlina beluša dviga, ko odmirajo spodnje korenine, priporočljivo zelen beluš posaditi vsaj 20 cm globoko v zemljo. Zelen beluš lahko pridelujemo tudi na nekoliko slabši zemlji, ker poganjki ne rastejo v zemlji. Vendar pa večje pridelke zelenega beluša dobimo na kakovostni zemlji.

Tudi pridelek zelenega beluša je večji, če ga gojimo v tunelu, pokritem s prozorno polietilensko folijo. Zemlja se v tunelu prej ogreje, zato lahko beluše režemo bolj zgodaj.

Zelen beluš režemo enkrat na dan nad zemljo, ko so poganjki visoki 15 do 20 cm, krovni listi poganjka pa se še ne začno odpirati. Ker se na rastlini razvije več zelenih poganjkov, ki so tanjši kot pri beljenem belušu, so pridelki beljenega in zelenega beluša lahko enaki.

V manjšem vrtu je bolj priporočljivo gojiti zelen beluš, ker je z njim manj dela, pridelek pa vsebuje več vitamina C.

Posamezne rastline lahko pozimi tudi silimo, če jih posadimo v 25 cm globoke posode, postavimo v kurilnico in pokrijemo z drugo posodo, tako da se beluši razvijajo v temi.

Sorte

Sorto argenteuil so poznali že konec prejšnjega stoletja in je še zdaj na naši in evropski sortni listi. Ločili so zgodnjo, srednje zgodnjo in pozno sorto po hitrosti razvoja kot tudi po debelini posameznih belušev. Konci poganjkov so rožnati do modrikasti.

Sorta braunschweiger ima popolnoma bele poganjke. Nove sorte žlahtnijo predvsem na Nizozemskem in v Franciji. Odlikujejo se po tem, da so vse rastline s prašnimi cvetovi, kar daje večji pridelek, rastline začno roditi prej in nasad traja več let.

dr. Mihaela Černe, dipl. inž. agr.